Spomin na Mirka Kunčiča

»Vsi kulturni podvigi v našem kraju nas vedno znova popeljejo k Jakobu Aljažu, ki so mu pred 35 leti postavili spomenik, in k Mirku Kunčiču, ki pa nima obeležja. Avtorju Triglavskih pravljic in igre Triglavska roža, ki je bil vezan na Dovje po svojih starših,« je nedavni pogovorni večer v dvorani Aljaževega prosvetnega doma na Dovjem s hčerjo pisatelja Marjanco Lešer Kunčič začel voditelj Marsel Gomboc.

Mirko Kunčič (1899–1984), rojen v Lescah, je pred drugo svetovno vojno več let živel na Dovjem, poslušal zgodbe domačinov, v njih prepoznal kulturno dediščino triglavskih bajk in vse to zapisal v svojih delih. Leta 1945 se je moral kot mnogo drugih Slovencev z družino izseliti v Argentino. »Njegova hčerka Marjanca, ki nas je nocoj ponovno obiskala, je ostala na Štajerskem pri teti – sicer v dobrih rokah, a brez staršev,« je spomnil Gomboc.

Ljubil kraje pod Triglavom

Marjanca je bila premajhna, da bi se spominjala svojih zgodnjih otroških let na Dovjem. »Vem samo to, da mi je mamica govorila, da sta z očetom najlepša leta zakonskega življenja doživela na Dovjem. Oče je ljubil te kraje pod Triglavom.« Leta 1941, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je morala družina zbežati v Ljubljano, ker so Nemci imeli Mirka na seznamu naprednih Slovencev in mu je grozila internacija. Kot je spominom dodal Gomboc: »Ukinili so tudi njegovo nedeljsko prilogo v časopisu Slovenec, ostal je brez službe. Vse zbrano mitološko in folklorno gradivo, ki ga je imel na Dovjem, za več kot 20 knjig, so uničili, kar je nepopravljiva škoda.«

Med vojno so Kunčičevi živeli v Ljubljani in prenehali so tiskati časopis Slovenec, v katerem je bil Mirko Kunčič 16 let urednik rubrike Mladi Slovenec pod psevdonimom Kotičkov striček. V vojnih razmerah in brez očetovega zaslužka so trpeli veliko pomanjkanje hrane, še posebno Marjanca in brat Matjaž. Mama Tilka je izhajala iz družine, ki je imela v Braslovčah posestvo, in njena sestra jim je občasno prinašala osnovna živila. Nagovarjala je starše, naj Marjanco začasno preselijo na mamin dom. V jeseni leta 1944 je oče Mirko končno dobil dovoljenje in hčerko z vlakom odpeljal v Savinjsko dolino. Ko je želel ponjo, pa ni dobil dovoljenja in družina se je morala najprej izseliti v Italijo, nato pa leta 1948 z ladjo v Argentino – in tako je Marjanca ostala pri sorodnikih.

»Ogromno smo si dopisovali. Shranjenih imam okrog štiristo pisem, to je bila takrat edina vez med nami.« Gospa Marjanca je voditelju pogovornega večera pritrdila, da jo je oče pogrešal, pogrešal je domovino. »Zgodila se mu je krivica, saj ni nikomur nič slabega hotel. Bil pa je res zelo odkrit človek in zaradi tega je trpela cela družina.«

V njihovi hiši v Buenos Airesu je Mirko Kunčič prirejal večere slovenske šole za slovenske otroke, pisal učbenike, vseskozi ustvarjal. A vedno le v slovenščini. Delal je kot vratar v tekstilni tovarni, pri sebi je vedno imel pisalni stroj. A v Argentini, kot je že prej večkrat dejala njegova hčerka, ni nikoli zares živel, ampak je tam samo umrl.

Očetove pesmi na Facebooku

Že kot mladenič je Mirko Kunčič veliko pisal. »Resnično je eden najplodovitejših pisateljev, pesnikov in dramatikov pri nas, žal premnogokrat prezrt in zamolčan,« je dejal Gomboc. Do leta 1945 je Kunčič napisal več kot deset knjig za otroke (Za židano voljo, Ptiček z dvema kljunčkoma, Mlada njiva), pripovedi (Najdenček jokec, Nebeška lestvica, zbirke Triglavske pravljice) in mladinske igre (Razvijmo prapor, Slovenski materi, Mirko in abeceda). Višek v mladinski dramatiki je dosegel leta 1940 s pravljično igro s petjem Triglavska roža. Leta 1958 je izšla njegova najdaljša mladinska povest Gorjančev Pavlek, v kateri se vrača v svet triglavskih bajk in bo prihodnje leto ponatisnjena.

Marjanca Lešer Kunčič je v zadnjem času začela objav­ljati očetove pesmi na Facebooku. »Leta 1943 mu je Fran Saleški Finžgar omogočil tiskanje knjige Matjažek, v kateri je blizu sto pesmi, ki jih objavljam na Facebooku. Žalostno, da dve tretjini Slovenije ne pozna Mirka Kunčiča. Bolj znan je tukaj, in sicer po zaslugi Marsela Gomboca, Metke Kern Trček in Franceta Voge z Dovjega, po zaslugi prav tako dragih prijateljev Brede in Romana Gašperina iz Radovljice pa Toneta Kuntnerja, Igorja Sakside ...«

Čudežni deček, a nič domišljav

Leta 2005 so Mirku Kunčiču v Lescah postavili spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši. Ob obletnici njegove smrti tudi z Dovjega prihaja predlog Metke Kern Trček za postavitev obeležja v njegov spomin. »Kako lepo bi bilo, če bi sprehajalci na promenadi lahko sedli k pisateljevemu kipu na klopci. Pogledi so tam obrnjeni proti Triglav­skemu pogorju, proti mačkom na Požgancevem mostu.« Na Dovškem odru so leta 1999 že uprizorili igro Skrivnost Bvaščeve jame po knjigi Triglavske pravljice, ki si jo je ogledala tudi Kunčičeva hči Marjanca, ki je pravljičarju Bukovniku podelila tudi avtorske pravice za Rajže po poteh triglavskih pravljic.

Mirko Kunčič študiral ni, ker za to ni imel možnosti. A je bil človek veliko talentov, se spominja Marjanca. Igral je na več instrumentov, vodil orkestre, režiral predstave. Pred vojno je v Ljubljani poučeval glasbo. Več slovenskih skladateljev je uglasbilo njegove pesmi, tudi znano Mamica je kakor zarja. Bil je tudi prevajalec iz nemškega jezika, med drugim je prevedel knjigo Emil in detektivi Ericha Kästnerja. »Čudežni deček, a nič domišljav,« je spomin na svojega očeta najlepše povzela Marjanca Lešer Kunčič.