Spremembe monarhij, 2. del

Leta 1859 je Avstrija izgubila vojno proti Sardinskemu kraljestvu in Franciji ter predala Lombardijo, Italija se je začela združevati pod sardinsko (savojsko) krono. Avstrijci so zaman pričakovali pomoči ostalih dežel Nemške zveze, ključno vlogo pri tem so imeli Prusi. V tem času je pobudo za združenje nemških dežel v eno nacionalno državo prevzel pruski kralj Viljem I., ki je obenem razumel potrebo po socialnih in političnih reformah v svoji državi. Avstrija je bila iz tega procesa izključena.

Istega leta se je rodila teta Manca, leta 1860 sta sledila stric Francl in Josipina Majzelj. Teta Zefa se je rodila leta 1862.

Dolgoletnemu rivalstvu navkljub je pruski kancler Otto von Bismarck Avstrijce leta 1864 zvabil v skupen napad na Dansko. V Dunajskem miru so bili slednji prisiljeni pokrajino Schleswig prepustiti Prusom, Avstrijcem pa Holstein. A že dve leti kasneje je Prusija zasedla Holstein in v vojni, ki je sledila, je bila Avstrija hitro in silovito poražena (v veliki meri zahvaljujoč pruski zgodnji uvedbi pušk na zadnje polnjenje).

Papi se je rodil leta 1865. Leta 1868 je bilo rojstvo Minke Majzelj, matere strica Rejčka, leta 1869 rojstvo Martina Zwittra, s katerim se je poročila ena iz Minkinih nečakinj. Ana Majzelj in poznejša žena strica Francla, Marička Šturm, sta se rodili leta 1870, poznejša žena Papija, Frančiška Majzelj, pa 1874. (glej Stric Francl, Papi ter Dobrodelni Majzljevi)

Med letoma 1867 in 1874 so se rodili še vsaj trije otroci Marije Ažman in Aleša Paulina. Tudi ti so umrli v ranem otroštvu, spet menda za božjastjo.

Nemška zveza je razpadla, po še eni veličastni zmagi (tokrat nad Francozi) pa je pruski kralj Viljem I. leta 1871 postal prvi cesar novega Nemškega cesarstva (nacionalne nemške države brez Avstrije). Avstrija se je znašla v težkem položaju. Nemško govoreči prebivalci so postali manjšina v kotlu številnih narodov, ki so zahtevali pravice zase. Madžari so zahtevali popolno samostojnost Ogrske, a je prevladalo prepričanje liberalca Ferenca Deaka, da bi si Madžarsko potem hitro razdelili Nemci in Rusi. Leta 1867 je zmagala kompromisna rešitev – nastala je dvojna monarhija, ki je obstala naslednjega pol stoletja. Franc Jožef je ostal avstrijski cesar, skupni sta bili obrambno in zunanje ministrstvo ter financiranje teh dveh. Gyula Andrássy je postal ministrski predsednik madžarske Translajtanije (po mejni rečici Leitha, staroslovensko Litva, avstrijski del se je pa imenoval Cislajtanija). Kot kraljevi par sta bila kronana Franc Jožef in Elizabeta (Sissy). Ustava je vsem narodom obljubila enakopravnost in nedotakljivo pravico do varovanja in skrbi za svojo nacionalnost in jezik.