Srce je tisto, ki nas združuje

V baletni suiti Čarobno srce nista prvič združila svojih ustvarjalnih moči, zagotovo pa gre za vajino najobsežnejše sodelovanje doslej. Zgodba, o kateri se bomo pogovarjali, se je začela pred dobrimi petimi leti s skladbo Kralj Matjaž, mar ne?

Tomaž: Spoznala sva se na koncertu Kr' Bis Banda, ki sem ga takrat vodil, leta 2017 v Cerkljah. Slavko me je po zaključku počakal s pohvalami, na kar sem bil res ponosen. Najino sodelovanje pa se je začelo leto zatem, ko je za naš orkester pripravil nekaj priredb Avsenikove glasbe. Bližala se je desetletnica Simfoničnega orkestra Glasbene šole Kranj, pa sem mu izrazil željo po noviteti, skladbi s pridihom filmske glasbe, ki bi bila primerna tudi za mladino, ki igra v orkestru. V mislih sem imel nekaj slovenskega, kar bo mladim razumljivo in bodo ob igranju uživali.

Slavko: Bil sem v Nemčiji in sem na nekem sprehodu dobil idejo za glasbo, ki je delovala nekako svečano, kraljevsko. Pomislil sem na kralja Matjaža in doma napisal skladbo. Tomaž je bil navdušen in v orkestru so že kmalu začeli vaditi.

Tomaž: S tako partituro je fantastično delati. Koncipirana je tako, da vsebuje močno zgodbo, ob tem pa je Slavko dodal še opombe, kaj se v katerem delu skladbe zgodi.

Opombe k partituri niso ravno praksa skladateljev – ali vendarle?

Tomaž: To je največkrat način pri pisanju glasbe za film, ko se na določenem mestu filma nekaj zgodi in se to sklada z glasbo. Prav tako je zame kot nosilca partiture, ki jo skozi note podajam glasbenikom, dobro, če jasno vem, kakšen je lik, ki mu sledi skladba.

Slavko: Lahko bi rekel, da imam pri pisanju glasbe v glavi vedno film brez filma. Ob glasbi, ki jo pišem, imam zelo močno vizualno predstavo. Če bom neko zgodbo v mislih videl in jo razumel, jo bodo skozi napisano glasbo tudi drugi. Princip pri filmski glasbi je drugačen kot pri resni glasbi, saj je to, kaj čutim jaz kot skladatelj, drugotnega pomena.

Krstno izvedbo Kralja Matjaža je potem zaustavila epidemija, zato je bil prvič izveden šele februarja 2023 v Trstu. Italijanskemu državnemu orkestru pa ste takrat dirigirali vi, Tomaž.

Slavko: Skladba je bila prvič izvedena na proslavi slovenskega kulturnega praznika v Trstu. To je bil vseslovenski dogodek v veliki dvorani stare pošte. Tomaž je dirigiral, Slovenca sta bila tudi koncertni mojster in solist, na sporedu pa je bilo tudi več slovenskih skladb, med drugim tudi Avsenikovi Tam, kjer murke cveto in Viharnik vrh gora.

Je uspešna izvedba Kralja Matjaža spodbudila tudi idejo za nove skladbe na temo slovenskih legend?

Slavko: Izvedba je res doživela zelo pozitiven odziv tako na proslavi kot ob televizijskem predvajanju v Italiji in Sloveniji. Tomaž je predlagal, da bi bilo zanimivo dodati še šest skladb na podlagi slovenskih legend, ki bi bile skupaj s Kraljem Matjažem izvedene kot baletna suita. Glasbena šola Kranj ima namreč tudi zelo močan baletni oddelek.

Tomaž: Pravzaprav sva v najinih pogovorih že večkrat prišla do tega, da bi bilo smiselno glasbeno zgodbo slovenskih mitov in legend nadgraditi. Zaupal sem Slavku, da bo izbral zanimive legende.

Slavko: Lotil sem se raziskovanja slovenskih legend in mitov, in med njimi izbiral take, ki bi ob pripovedni omogočali tudi izrazno raznolikost. Da bodo v ospredje stopali različni liki, ne le kralji in princese, ampak tudi ljudski junaki, vile rojenice, čarovnice, palčki. To je omogočalo tudi različne možnosti koreografij. Hkrati sem namreč napisal tudi scenarij za balet. Sicer me je nekoliko skrbelo, ali se bo dalo vse to umestiti v balet, ampak moram reči, da so se koreografinje maksimalno potrudile.

Eno je partitura, drugo pa pripraviti baletno zgodbo ...

Tomaž: Bil sem navdušen nad natančnostjo in doslednostjo, s katero je Slavko skozi glasbo orisal posamezne poudarke v legendah. Recimo kako napisati glasbo za prizor, ko škratje pomagajo Perkmandlcu in v rudniku podpirajo steno, da se ta ne zruši, ali pa kako deklica stopiclja v jamo Vilenica ...

Slavko: Partitura je kot kuharski recept, dokler je na papirju, je zgolj na papirju, koliko bo začimb, koliko časa in na kakšen način se bo kuhalo, pa je stvar dirigenta.

Tomaž: Dovršena partitura, kot sem jo s scenarijem dobil v roke, mi je precej olajšala delo, hkrati pa omogočila vso širino pri »kuhi«, kot v prispodobi pravi Slavko.

Kako so vajino idejo sprejeli v glasbeni šoli?

Tomaž: Sam sem med razvijanjem celotnega projekta začutil njegov pomen, tako zame osebno kot za naše učenke in učence, pa tudi za celoten slovenski narod. Baletna suita ima močno vsebino, hkrati pa tudi neko notranjo sporočilnost. Sam imam še posebno rad projekte, v katerih sodeluje veliko ljudi, tako je tudi tokrat, saj nastopa 70 učenk baleta in 52 glasbenikov v orkestru. Vesel sem, da so se ravnateljica glasbene šole in z njo tudi vsi sodelujoči učitelji ter otroci in njihovi starši odločili za ta projekt. Ne nazadnje smo to naredili za otroke, za naš baletni oddelek, ki se je tako lahko predstavil tudi ob živi glasbi orkestra.

Koliko ste se pri komponiranju ozirali na to, da v orkestru igrajo učenci glasbene šole – in enako velja za baletke, ki nastopajo v predstavi?

Slavko: Niti ne preveč. Mislim, da so te zgodbe po svoji tematiki namenjene tudi odraslim in bi lahko pripravili tudi odraslo različico baletne suite. Tudi pri komponiranju se nisem posebno oziral na to, da v orkestru igrajo mladi. Moj pogled na glasbo je tak, da če je pretežko in nehaš uživati pri igranju, to tudi za poslušalce ni dobro. Zato ne stremim k temu, da bi bile skladbe čim zahtevnejše, in vesel sem, da sem se tega naučil v zadnjih letih. Velja tudi, da ko napišeš minuto glasbe, si odgovoren za minuto življenja tistih, ki jo poslušajo.

So pa skladbe šle skozi Tomaževo sito in sva naredila nekaj korektur ter jih prilagodila otrokom. Če znova primerjam s kuhinjo: otrokom skuhaš fino kosilo, pa v hrano ne daš preveč začimb, da bodo lahko pojedli.

Na neki način izstopa tudi humanistična plat suite, gre namreč za mite in legende, ki so del slovenskega ljudskega izročila ...

Slavko: Mnogi pravijo, da so vse slovenske ljudske pesmi žalostne. Sam se s tem ne strinjam, življenje ima tako vesele kot žalostne trenutke. V legendah, ki sem jih uporabil, nimamo nesrečnih ljubezni ali pa žalosti ob smrtih. Izbral sem predvsem zgodbe, kjer zmagajo pozitivne človekove vrednote, ne pa nasilje. Srce je tisto, ki nas združuje, veliko je dobrosrčnih ljudi in čarobno srce, kot je tudi naslov suite, res zmore veliko.

Ko sem videl predstavo v Prešernovem gledališču, sem si rekel, naj kar tako ostane. Vse skupaj je bilo tako simpatično in iskreno, da bi predstavo vedno znova gledal samo v tej zasedbi. Na odru je bilo več kot 120 mladih, tako orkestrašev kot baletk, in to je zelo pomembno. Pol leta se je toliko otrok ukvarjalo še s čim drugim kot z družbenimi omrežji.

Tomaž: In ob tem še vsaj dvajset odraslih, ki smo zagrizli v nekaj novega. Niti nismo vedeli, kaj bo iz vsega skupaj nastalo. Užitek je bilo delati z otroki, ki so želeli narediti nekaj lepega. Spomnim se, da ko smo imeli prve vaje skupaj z baletkami, je tolkalec v nekem trenutku pozabil igrati, ko je videl čarovnice ...

Kakšno bo pot Čarobnega srca v prihodnje, ga boste delili tudi drugod po Sloveniji?

Slavko: Ne vem. Slovenci nismo nagnjeni k temu, da bi dajali možnosti takim projektom. Morda bi kakšna operna ali koncertna hiša lahko organizirala ponovitev v terminu matinej. S tem bi otroke seznanjala s pripovednimi možnostmi glasbe, predvsem pa s povezavo glasbe z baletom.

Hkrati pa moramo vedeti, da v tokratni različici obstajajo omejitve, otroci imajo obveznosti v šoli, v njihovo nastopanje je vključeno sodelovanje staršev, sem pa prepričan, da bi lahko prišlo do še nekaj ponovitev, da bi predstava zajela širši krog ljudi. Po predstavi v Prešernovem gledališču je redkokdo ostal ravnodušen, nekdo mi je dejal, da so mu pri prvem stavku suite z Makalonco stopile solze v oči in je bilo tako vse do konca predstave; da je bilo njegovo doživetje tako močno. Vsaj malo empatičen človek lahko prevzame energijo otrok glasbenikov in baletk ...

Tomaž: Naj dodam, da nam je ob naših odličnih koreografinjah uspelo za predstavo pripraviti tudi čudovite kostume, prav tako smo skupaj znali poiskati druge pripomočke, ki jih uporabljamo na odru. Vsi, ki smo sodelovali v projektu, smo se potrudili po najboljših močeh.

Slavko: Priprava predstave je neke vrste osma legenda.