Srce v sozvočju z gorskim vetrom

»Rad sem v družbi, večkrat so me spraševali, kakšno je bilo nekoč življenje v hribih, in mi predlagali, naj napišem knjigo, ker imam toliko zanimivih zgodb. Saj ni treba, da sam pišeš,« so ga opogumljali prijatelji. Podjetnik Alojz Ovsenik je Petra Slatnarja povezal z Andrejo Aljančič Povirk, ki je skupaj s hčerko Evo prisluhnila njegovim pripovedim in zapise, zbrane v knjigi Krvavški vitez, dopolnila z dokumentarnim gradivom – o Slatnarjevi družini, domači vasi, Krvavcu, Cerkljah ...

Iz hribovske vasi

Rodil se je v februarju 1940 na Ambrožu pod Krvavcem, na domačiji pr' Ambružarju, kot prvi izmed šestih otrok v družini Antona in Antonije Slatnar. Ob delu na kmetiji so Ambružarjevi tudi oskrbovali Dom na Krvavcu in v oboje kmalu vključili najstarejšega sina. Ko je prišel iz šole, si je opasal koš na rame in jo mahnil proti Krvavcu. Koši so bili težki od trideset do štirideset kilogramov. Med tednom jih je nosil vsak dan, ob sobotah in nedeljah je v domu kar prespal. Pomagal je pomivati, nosil je drva in kuril. Pripravil je tudi domač malinovec in ga prodajal obiskovalcem.

Še tesneje ga je s Krvavcem povezala žičnica, ki je bila slovesno predana v uporabo v začetku avgusta 1958. V dolino Reke so se na sončno nedeljo zgrinjali polni avtobusi ljudi iz vseh koncev in krajev, se spominja Slatnar. Tisti dan je začel svojo prvo službo, obiskovalcem je podajal sedeže na krožni napravi, tedaj prvi v Evropi, ki je proti zgornji postaji peljala s hitrostjo devet kilometrov na uro.

Žičničarskemu delu je kmalu dodal tečaj za vaditelja smučanja, kasneje je opravil še izpit za smučarskega učitelja, pridružil se je gorskim reševalcem. Na Krvavcu takrat še ni bilo teptalcev snega in žičnic, namenjenih smučarjem. Prvo vlečnico so po spletu okoliščin vzpostavili leta 1961. Ko je v Domu na Krvavcu ena izmed zaposlenih hudo zbolela, si je Slatnar pot do nje skrajšal tako, da se je oprijel za vlečno vrv tovorne žičnice, postavljene za gradnjo televizijskega oddajnika in potrebe doma, ter se s smučmi na nogah odpeljal v hrib. S sodelavcem Lovrom Rutarjem sta še isti večer pri kovaču izdelala preprosto prijemko, s pomočjo katere je tovorna žičnica začela prevažati smučarje.

Obrt in strmine

»Moje življenje je bilo lepo življenje, čeprav smo se srečevali z različnimi težavami,« je dejal, ko smo v njegovi družbi pogledali v knjigo spominov. »Težko je bilo zlasti med drugo svetovno vojno in ko sem začenjal z obrtjo. Ni bilo orodja, ni bilo strojev ... Iz tujine sem pripeljal tiste, ki so jih namenili za odpad,« je pojasnil. Pred tem – v letih, ko sta z ženo Marijo v Cerkljah začela postavljati temelje njunega doma – je delal v Avstriji in se domov vračal ob koncu tedna. »Žena je pri hiši podpirala tri vogale,« se je nasmehnil, hvaležen, da je imela tudi velik posluh za njegove hobije.

V knjigi Krvavški vitez lahko preberemo, da Slatnarjem srce ne miruje, dokler se ne povzpnejo tako kot gams na najvišjo točko grebena, in da Petrovo srce utripa v sozvočju z gorskim vetrom in strminami. Oče in stari oče Nace, oba izkušena lovca, sta v njem že v rosnih letih zanetila lovsko strast, ki ga je vodila po domačih gozdovih in gorah ter tudi na Hrvaško. Zvesti spremljevalci so bili vedno lovski psi pasme brak jazbečar, z njimi je obiskoval tudi tekmovanja, predvsem pa je lovstvo prebudilo veselje do strelskih tekmovanj, na katerih je zbral več kot sto pokalov in »dvanajst kilogramov medalj« ter večkrat postal državni prvak.

Vrsto let je bil smučarski učitelj. Na njegovo pobudo so na Krvavcu pod okriljem tedanjega kranjskega združenja samostojnih obrtnikov organizirali Veselo šolo smučanja, ki jo je opravilo več kot 3.600 tečajnikov. Med drugim je poskrbel tudi za srečanja in družabne dogodke obrtnikov, ob tem pa bil aktiven še v Športnem društvu Krvavec Cerklje. Ženo je navdušil za kegljanje. Bila je zelo uspešna, nam je ponosno povedal in pojasnil, da je z ekipo kegljaške sekcije pri obrtniškem združenju na tekmovanjih običajno osvajala prva mesta.

Vodenje družinskega podjetja je prepustil sinu Petru, ki je očetovo dejavnost, proizvodnjo izdelkov za avtomobilsko, letalsko in kuhinjsko industrijo, nadgradil z usmeritvijo v športni program: smuči in različne druge izdelke, ki temeljijo na lastnem razvoju. »Imamo odličen kolektiv, močno inženirsko ekipo. Tudi bolho bi podkovali, če bi jo imeli,« je vesel iznajdljivosti in zavzetosti zaposlenih. Rad se zadrži v njihovi družbi in spremlja razvoj. Ko je lani prejel priznanje najstarejši obrtnik leta, so na Obrtni zbornici Slovenije pojasnili, da je njegov moto »šola, šport in delo« – v tem duhu je zrasel sam in vzgojil tudi svoje tri otroke.