Sršeni (1): Ne tako grozni, kot so videti

Evropski sršen je naša največja osa in je pomemben del zdravih ekosistemov. V nasprotju z nekaterimi drugimi osami ga redko vidimo na cvetovih, zato ni pomemben opraševalec. Veliko pomembnejšo vlogo odigra kot spreten plenilec žuželk.

Živijo v velikih gnezdih

Podobno kot medonosna čebela ali čmrlji tudi sršeni živijo v družinah. Spomladi jih zasnujejo matice, ki edine preživijo zimo in so še večje od delavk, ki jih vidimo poleti. Gnezdo naredijo iz koščkov lesa, iz nekakšnega papirja, in poskrbijo za prvo generacijo delavk. Število delavk nato do konca poletja naraste na nekaj sto ali tisoč. Takrat se v gnezdu izležejo tudi nove matice in samci. Matice se po parjenju odpravijo prezimovat, vsi drugi člani družine pa propadejo.

Odrasli sršeni so rastlinojedi, privabljajo jih sladki sokovi, zato se hranijo tudi na sadju, predvsem, če je že poškodovano. Zakaj kljub temu lovijo žuželke? Živalske beljakovine potrebujejo njihove ličinke. Ker lovijo tudi čebele, pri mnogih čebelarjih niso na najboljšem glasu, vendar evropski sršen čebelam ne povzroča omembe vredne škode.

Nemški čebelarji nanj gledajo povsem drugače. Na lastne oči sem videl, da jim nekateri celo postavljajo gnezdilnice, da gnezdijo na njihovem vrtu. Vedo namreč, da kot plenilci uravnavajo število žuželk, tudi komarjev in takih, ki v kmetijstvu povzročajo škodo, npr. listnih uši. Sršeni tako naredijo več koristi kot škode, a večina ljudi žal opazi le škodo. V nekaterih državah je sršen zato zaščiten. V Nemčiji je za uničevanje sršenov zagrožena kazen do petdeset tisoč evrov.

S prihodom azijskega in orientalskega sršena (slednji je že v Sloveniji) naš sršen še pridobiva pomen. Tujerodne vrste se namreč težje širijo v okolju, kjer imajo tekmeca. Edini konkurent orientalskemu in azijskemu sršenu pa je evropski sršen.

Sršeni po naravi niso agresivni

Večino pozornosti namenijo iskanju hrane, zato če sršena srečamo v naravi, ni verjetno, da bi nas kar pičil. Če prileti v stanovanje, je njegova edina skrb, kako priti ven. Sršeni v nasprotju z nekaterimi drugimi osami tudi nimajo navade, da bi nas med jedjo obletavali in stikali po krožnikih, kozarcih, lezli v pločevinke ipd. Zato niso tako nadležni in je precej manj verjetno, da bi prišlo do nesrečnega primera in bi nas pičili.

Želo in strup uporabljajo pri lovu na žuželke in pri obrambi. Ker nismo njihov plen, previdnost velja predvsem v neposredni bližini gnezd, kjer jih seveda ne smemo vznemirjati. Druga dejavnost, pri kateri je nevarnost za pik povečana, je obiranje sadja, kjer sršena lahko po nesreči primemo in stisnemo.

Za zdravega človeka sršenji pik ni nevaren in lahko preživi vsaj nekaj deset pikov. So pa piki smrtno nevarni za tiste, ki so nanje alergični. V tem primeru je lahko usoden že en pik. Nevarno je tudi, če nas sršen piči v ustno votlino, saj to lahko privede do zatekanja žrela in s tem do zapore dihalnih poti. V primeru hudega odziva ali pika v ustno votlino moramo seveda takoj poiskati zdravniško pomoč. Alergiki se morajo ravnati po navodilih zdravnika.