Stara domačija, nova zgodba

V vaškem jedru Doba pri Domžalah stoji posestvo s staro domačijo in gospodarskim poslopjem, ki je zapuščeno propadalo, dokler ga pred nekaj leti nista kupila arhitektka Mateja Panter in njen mož Franci Kek, ki sta se z družino želela preseliti iz središča Ljubljane.

Propadajoča objekta bi marsikdo nadomestil z novogradnjo, a Mateja Panter je v njih videla priložnost za novo zgodbo. V stari domačiji, ki je dobila ime Hiša 1797, je zasnovala koncept, primeren za oddajanje v turistične namene, dom zase in za družino pa je ustvarila s temeljito prenovo in preureditvijo gospodarskega poslopja. »Takoj ko smo si ogledali notranjosti obeh hiš, nam je bilo jasno, da bo domačija primernejša za turiste, ki si želijo izkusiti avtentičnost slovenske arhitekture, družinsko domovanje pa si bo zaradi več možnosti preurejanja in visokih stropov bolje urediti v gospodarskem poslopju,« pravi avtorica obeh prenov, ki sta poželi tudi odobravanje stroke. Po tem, ko je na lanskem festivalu oblikovanja BIG Design nagrado za interier leta dobila Hiša 1797, je bila na letošnji oktobrski izvedbi festivala nagrajena še Hiša z verando, kot se imenuje novi dom družine Mateje Panter.

Pozitivni odzivi pa so prišli tudi od vaščanov. »Čeprav si marsikdo ni mislil, da lahko ponovno oživimo propadajoča objekta, so bili veseli, da nam je posest in objekta na njej uspelo ohraniti,« pravi sogovornica, ki tudi pri svojem siceršnjem delu v ospredje rada postavi prenovo. »Seveda se srečujem tudi z novimi projekti, a če ima objekt arhitekturno vrednost oz. ohranjene reprezentativne elemente, ga vedno velja ohraniti. Seveda če je v dovolj dobrem stanju, da je to mogoče.«

Medtem ko so pri obnovi Hiše 1797 pazili, da so ohranili njeno prvotno identiteto in zgodovinsko pristnost, so bili pri nastajanju Hiše z verando potrebni večji posegi. Za nekaj metrov so zmanjšali kvadraturo objekta in ga tako odmaknili od vaške ceste, dodobra pa so preoblikovali tudi tloris, ki seveda prvotno ni bil namenjen bivanju, ter z velikimi panoramskimi okni prostor naredili prijetno svetel. Čeprav ima prenovljeni objekt povsem drugačen namen, pa so ohranili značilne elemente, vključno z masivnimi podpornimi stebri, ki pričajo o njegovi preteklosti. Poseben pečat notranjosti hiše pa dajejo tudi številna umetniška dela, oblikovalski in drugi zbirateljski elementi.

Kljub pozitivnim odzivom javnosti in stroke pa je tovrstnih prenov pri nas še vedno manj, kot bi si želeli. »Prenova je v zadnjem času res vse bolj priljubljena, a morda zmanjka podpore države, ki predvsem za spomeniško zaščitene objekte postavlja zahteve, a pravih finančnih spodbud ni. Zato se ljudje, ki živijo v zaščitenih objektih, lahko večkrat spopadajo z izzivi, ko se lotijo prenove,« pojasnjuje sogovornica.

Z nekaj občutka pa lahko tudi v nove objekte vnesemo več duše in značaja. »Dve leti sem živela v Firencah in tam spoznala drugačen odnos do dediščine. V toskanskih vilah sem vedno opažala kombinacijo novega in starega. Morda imajo moderno kuhinjo, a zraven stoji stara miza prednikov,« pravi sogovornica in zaključuje: »Preplet novega in starega je tam nekaj običajnega in to sem prenesla tudi v svojo prakso. Če sicer sodobno opremljenemu prostoru dodamo nekaj detajlov, predmetov iz svoje osebne preteklosti, lažje ustvarimo toplino in domačnost.«