Starejši še vedno radi berejo tiskane medije

Vzajemnost je »revija za zrela leta«, ki letos praznuje petdesetletnico. Je najstarejša in edina revija za starejše pri nas. Kdaj in kako je nastala?

Vzajemnost je leta 1974 ustanovila takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja (SPIZ), da bi informirali zavarovance in upokojence. Na začetku je bila mesečna priloga Delavske enotnosti, leta 1985 pa je postala samostojna revija. Njen obseg se je skozi leta povečeval, pridobivali smo nove naročnike; vsak, ki se je na novo upokojil, je prejel eno številko brezplačno in mnogi so se potem nanjo tudi naročili. A svet se je spremenil in zaradi varstva osebnih podatkov novim upokojencem ne smemo več pošiljati brezplačnih oglednih izvodov, kar je velika škoda. Ker si želimo, da bi nas upokojenci spoznali, saj revija ni v prosti prodaji, prejemajo jo le naročniki, so nam pomembne promocijske akcije, kot je tudi današnja v Gorenjskem glasu. Naša ustanovitelja sta sicer ZPIZ in ZDUS, a se moramo preživeti sami, na trgu, od prodanih oglasov in naročnin, zato nam je vsak novi naročnik zelo dragocen. Zato tudi pri naročnini gledamo, da je res dostopna, letna s popustom znaša le 34 evrov.

Lahko predstavite revijo, kakšne vsebine prinaša? Ali drugače: kaj najraje berejo upokojenci?

Revija izhaja enkrat mesečno na najmanj stotih straneh, poleti, ko je dvojna številka, kar na 140 straneh. Prinaša ogromno branja, kolaž vsega, kar zanima starejše. Upokojence seznanjamo o spremembah na socialnem, zdravstvenem področju, o zakonodaji, zlasti pokojninski. V vsaki številki je osrednji intervju s posamezniki iz različnih področij, imamo tudi ugledne kolumniste. Precej strani je namenjenih zdravju: kako ga ohranjati, kako si pomagati, ko imamo zdravstvene težave. Odpiramo teme, ki so pisane na kožo starejšim, objavljamo pogovore z zdravniki, specialisti, strokovnjaki. V vsaki številki pišemo o pomenu gibanja, o zdravi prehrani, bralci imajo radi zgodbe in fotografije iz preteklosti. Ustanovitelja imata v reviji nekaj strani, na katerih objavljamo informacije, ki so pomembne za starejše. V novembrski številki je denimo zelo aktualen prispevek za tiste, ki se odločajo, ali bi se upokojili letos ali v začetku prihodnjega leta.

Naročnikom pa omogočate tudi brezplačno svetovanje o aktualnih vprašanjih, kajne?

Tako je. Naši naročniki lahko pokličejo svetovalce in brezplačno dobijo odgovore. Gre za pokojninska, zdravstvena, premoženjskopravna vprašanja, vprašanja iz delovnega prava, pa tudi vprašanja o računalniških problemih. Tista, ki so zanimiva za širšo javnost, tudi objavimo. Veliko klicev imajo zlasti zdravnica, pravnik in svetovalka za pokojninska vprašanja.

Organizirate pa tudi izlete …

V sodelovanju s turistično agencijo bralce vsak mesec povabimo na izlet, enkrat letno pa organiziramo veliko srečanje bralcev, običajno nekje ob morju. Za nami je že osemnajst srečanj, na katera se po navadi odpravi kar od šest do osem avtobusov, in to so res lepa doživetja. Z nekaterimi udeleženci smo postali že pravi prijatelji.

Revija pa prinaša tudi lahkotnejše vsebine, kajne?

Da. Objavljamo zanimive družinske zgodbe, prispevke o druženjih nam pošiljajo tudi upokojenska društva, imamo kulturne strani, modne in vrtnarske nasvete – naši bralci radi vrtnarijo, zelo brani so prispevki o ročnih delih, pa strani s križankami, sudokuji, šahovskimi in ostalimi miselnimi izzivi. Prostor smo namenili tudi Mali šoli digitalizacije.

Prav digitalizacija je aktualna tema. Ali vaša revija sledi razvoju in je na voljo tudi v digitalni obliki?

Res je, čas se spreminja, vse se seli na splet. Nove generacije upokojencev so že bolj digitalno vešče. Zato smo bralcem ravno ponudili prenovljeno spletno stran in jim bomo omogočili tudi elektronsko naročnino na revijo v PDF obliki. Že zdaj pa vsi naši naročniki lahko zaprosijo za kodo in dostopajo do vseh člankov na spletu.

Pa vendar: menite, da bo tudi revija v tiskani obliki dolgoročno obstala?

Prepričana sem, da bo. Tako kot tudi časopisi in knjige. Tisk ima poseben čar, če pomislimo že na vonj papirja, zapisano ima svojo vrednost – saj veste: črno na belem, branje je očem prijaznejše … Starejši še vedno radi prebirajo tiskane medije, imamo veliko dolgoletnih naročnikov, nekateri povejo, da je revija edini vir informacij, ki mu zaupajo. Zato je tako pomembno, da imajo upokojenci svojo revijo. Nanje se vse prevečkrat pozablja.

Kdo pa ste ustvarjalci revije Vzajemnost? Koliko vas je?

Zaposlene smo štiri sodelavke, sodelujemo pa s številnimi avtorji, ki niso samo iz novinarskih vod. Avtorji – kar okrog petdeset jih vsaj občasno sodeluje – so zelo različni, kar daje reviji večjo pestrost.

Med zanimivimi stranmi, ki sem jih našla v reviji, pa so tudi Mali oglasi. Takšni, po starem, s šifro.

Da, nekateri iščejo družbo, drugi kaj podarjajo ali prodajajo. Sicer pa lahko naročniki brezplačno objavijo tri male oglase letno. Koliko sorodnih duš se je našlo preko naših oglasov, žal ne vemo, lahko pa povem, da smo preko neke druge rubrike povezali polsestro in polbrata, ki se prej nista poznala. Ta zgodba me je zelo ganila.

Ne gre pa niti brez receptov, pri čemer se mi zdi zanimivo, da ste tudi vi mojstrica peke. Pred leti ste celo zmagali na tekmovanju za najboljšo velikonočno potico, kajne?

Zelo rada pečem, zadnja leta zlasti z drožmi. Pred leti pa sem se res bolj kot ne po naključju prijavila na prvo ocenjevanje potic, ki je potekalo na Otočcu. Zmaga me je presenetila, a razveselila. V potici sem namreč združila tri okuse: maka, pehtrana in orehov; tri zvitke, vsakega s svojim nadevom, sem spletla v kito in spekla v potičniku. Ta potica je simbol sožitja, tega, da smo si res različni, a skupaj smo močnejši. To pa je tudi zgodba revije Vzajemnost.