Stati inu obstati

»Zgodba prvih slovenskih knjig še zdaleč ni zanimiva samo za bralce, ki se ukvarjajo s časom reformacije, humanizma in katoliške prenove, prav tako ni zanimiva samo za bralce, ki jih zanimajo začetki slovanskih knjižnih jezikov. Ta zgodba, ki obsega zgolj pol stoletja (1550–1603), je namreč svojevrsten fenomen: iz narečno razvejanega jezika, v katerem si tako rekoč nihče ni želel knjig, je vzniknil knjižni jezik; našel si je bralce in poslušalce, ki bi sicer brali in poslušali knjige v nemškem, italijanskem, latinskem in v drugih jezikih. V tem knjižnem jeziku pa (z redkimi izjemami) niso nastala povprečna dela, ampak še danes tako teološko kot literarno in kulturno zelo pomembni spisi. Skok iz priložnostnih zapisov v književnost na najvišji intelektualni, literarni, retorični in jezikovni ravni je bil osupljiv. Slovenski jezik je kar naenkrat postal dvanajsti ljudski jezik s tiskanim prevodom celotne Biblije in deveti ljudski jezik s sodobno slovnico /…/ Slovenski intelektualci, zlasti Primož Trubar, niso bili več prepoznavani kot del nemškega intelektualnega življenja, ampak kot posredniki znanja iz pomembne, na novo rojene Cerkve slovenskega jezika – na primer znanja o turški nevarnosti. Ta dela so pomagala graditi slovensko etnično kolektivno identiteto v razmerah, ko je slovensko skupnost, razdeljeno na več upravnopolitičnih enot, najbolj povezoval prav slovenski jezik. Kljub svoji narečni razcepljenosti je slovenščina namreč predstavljala prepoznavni znak območja, na katerem se je govorila. /…/ Povezovanje v skupnost predvsem na podlagi jezika je bilo torej že v 16. stoletju na Slovenskem podobno kot sredi 19. stoletja, a hkrati vendarle drugačno: v 16. stoletju prek jezika kot orodja vere, v 19. stoletju prek jezika kot zunanjega prepoznavnega simbola naroda …« (str. 16)

To nadvse dragoceno monografijo odpiramo ravno v zadnjem tednu novembra 2024, ko poteka že 40. Slovenski knjižni sejem. Na njem je na tisoče knjig, a to je danes samoumevno. V drugi polovici 16. stoletja, ko smo »Lubi Slovenci« po zaslugi naših protestantov dobili svojih prvih petdeset knjig in tako ustanovili »Cerkev slovenskega jezika«, pa je šlo za epohalni intelektualni, literarni, jezikovni in narodnostni podvig. Pomislite: bili smo med dvanajstimi ljudstvi, ki so imela že takrat celotno Biblijo v svojem jeziku! In med devetimi jeziki, ki so imeli že takrat napisano in natisnjeno svojo slovnico! Več pa v tej knjigi. In poklon njenemu avtorju: jezikoslovcu in gorenjskemu rojaku Kozmi Ahačiču.