Sto let kulture, 3. del

Prvih pet desetletij društva se spominja Jaka Kokalj

Eden najstarejših pevcev od ustanovitve pevskega in prosvetnega društva Jakob Kokalj je ob 50-letnici društva zapisal doživljaje in dogodke: »Bile so vesele urice pa tudi žalostne, sladke in grenke. Kakor je vsak začetek težaven, je bilo težko ustanoviti tudi društvo. Učiti smo se morali vse po lastnem posluhu, ker nismo imeli harmonija in not, pa tudi prostora nismo imeli. Ker nas je bila večina pevcev tudi gasilcev, smo dobili skromno sobo v gasilskem domu in še tam so nas sčasoma preganjali. Anton Burja nam je potem dovolil, da smo imeli vaje v njegovi gostilni v salonu. Naš prvi pevovodja je bil Vinko Ambrožič z Jesenic. Bil je dober pevovodja in je pel vse štiri glasove. Pri učenju je bil zelo natančen. Note nam je sam napisal in skomponiral. Vaje smo imeli ob nedeljah dopoldne. Ker nismo imeli denarja za vaje in kosilo, ga je vsako nedeljo en pevec povabil na kosilo. Prve tri pesmi, ki smo se jih naučili, so bile: Z veselim srcem, To sladko zlato vince, Tam gori za našo vasjo. Te pesmi so prve zadonele v Zasipu. Zmenili smo se, da bomo peli vsakemu članu ali članici za god ali pa če se poroči. Prva se je poročila Stegnarjeva Francka. Bila je šivilja in tudi najlepša punca v vasi. Poročila se je spomladi leta 1925 na Zabreznico k Rajhu. Še dobro se spominjam, kako je jokala in si brisala solze, ko smo ji zapeli na vasi tri pesmi, ker je bila tako presenečena. Iz vasi pa je prišlo veliko ljudi, da so poslušali naše petje. Leta 1928 smo hoteli Bohinjski Bistrici prirediti koncert. Tedanji režim nam je nastop prepovedal. Ko smo prišli v Bohinj, smo se zbrali v krčmi, malo popili in ponosno zapel poleg drugih pesmi tudi pesem delavski pozdrav z naslovom Zdravi hrabri bojevniki. Prisotni so nam poklonili aplavz, ki pa je bil kratek, ker so nas orožniki pričeli izganjati iz krčme. Nekatere so nas pretepali, brcali, suvali s »kolbam« in nas zadržali preko noči. To so bili: pokojna Franc Pavlič in Janez Ulčar ter živeči Jakob Kokalj. Imeli smo rdeče nageljne v gumbnicah, toda tudi te so nam vzeli.

Društvo je imelo za svoje delovanje izredno slabe pogoje in predanosti članov se imamo zahvaliti, da smo v takih pogojih vzdržali. Pri vajah za dramske in pevske nastope ter pogovore o našem delu smo se zbirali v mali sobi v gasilskem domu. Kljub temu da nismo imeli svoje dvorane, smo nastopali v vseh krajih od Primorske – Kanala do Bohinja, Radovljice, Ribnega, Jesenic in Kranjske Gore. Naše predstave so bile vedno dobro obiskane. Posebno pri nastopih igralske skupine smo imeli po navadi nabito polne dvorane.«