Stoodstotni prostovoljec

Že kot otrok, še preden se je sploh dobro zavedal pomena prostovoljstva, je Nowakk hodil po tej poti. »Že nekje od starosti pol leta naprej,« pove in misli na Ludvika, sosedovega otroka z Downovim sindromom, s katerim sta skupaj odraščala. Ko so se vrstniki norčevali iz Ludvika, mu je Jurček vedno stopil v bran. Takšna je bila njegova narava – boriti se za pravičnost, ne glede na ceno. Odraščal je v času, ko je bilo prostovoljstvo del vsakdana. »Rastel sem v vasi, kjer je bilo samoumevno, da si pomagal sosedu, ne da bi o tem kdo govoril kot o prostovoljstvu. Če je kdo gradil hišo, si šel pomagat,« se spominja. Kot mladenič se je pridružil lokalnemu planinskemu društvu. Najprej kot član, nato kot vodnik, zelo hitro pa tudi kot član upravnega odbora. »Naša generacija – takrat se ni spraševalo, kaj narediti in kako, takrat se je vedelo, kaj je treba. S časom pa so prišle nove in nove funkcije. Vodenje invalidov v hribe, izobraževanja po vrtcih, šolah, tabori. Samo od sebe je prihajalo iz tedna v teden kakšno delo,« pove. Sčasoma je to pomenilo tudi vedno večje število funkcij: od vodenja planinskih pohodov do organizacije taborov in priprave vsebin za delo z otroki in mladino. Danes je Nowakk med drugim predsednik Planinskega društva Moravče, vodja odbora inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije in predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Kamniško-Bistriškega območja.

Vsak gre lahko v hribe

Zgodba, ki je kasneje pripeljala do ustanovitve odbora inPlaninec, se je zanj začela že leta 1981, ko je v Bavščici zaključil tečaj za mladinskega planinskega vodnika. Ob koncu tečaja so k njim pristopili predstavniki internata za slepe in gluhe ter jih prosili, ali bi njihove varovance peljali v gore. »Trije smo se javili – in jaz sem to nadaljeval,« pove Nowakk. Leta 1996 je prvič predlagal, da bi Planinska zveza Slovenije ustanovila odbor za invalide in osebe s posebnimi potrebami. Ideja je takrat naletela na mešane odzive. »Pogosto sem slišal vprašanja, zakaj bi invalidi sploh hodili v hribe. Ljudje niso znali niti misliti inkluzivno, kaj šele delovati tako,« pravi Nowakk. Vztrajnost in načrtno delo pa sta sčasoma prinesla rezultat – leta 2015 je PZS uradno ustanovila odbor inPlaninec. Projekt inPlaninec – Planinstvo za invalide in osebe s posebnimi potrebami je postal tudi nacionalni program.

Nowakk poudarja, da program ni namenjen zgolj organizaciji pohodov. »To je le tretjina dela. Glavnina je v izobraževanjih, ozaveščanju in spremembi odnosa družbe do invalidnosti,« pravi. V okviru programa so razvili številna usposabljanja za planinske vodnike, učitelje, spremljevalce, prostovoljce. Po njegovih besedah tovrstna izobraževanja presegajo zgolj tehnična znanja in odpravljajo strahove ter predsodke, ki jih imajo nekateri učitelji in spremljevalci. »Veliko vzgojiteljev in učiteljev je priznalo, da so imeli ob prejemu odločbe o vključitvi otroka s posebnimi potrebami občutek tesnobe. Po usposabljanjih se njihova stališča bistveno spremenijo,« pojasnjuje Nowakk. Poleg tega pripravljajo tudi različne predstavitve po osnovnih in srednjih šolah, fakultetah in ostalih organizacijah, kjer velikokrat predavajo prav invalidi.

Čeprav so začetni pohodi potekali z mislijo, da se vsako leto v gore povabi druga kategorijo invalidov, se je hitro pokazalo, da tovrstna delitev ni praktična. »Ljudje želijo v hribe zdaj, ne šele čez nekaj let,« pravi. Zato so začeli oblikovati mešane skupine in razširili usposabljanja za prostovoljce, ki pri teh pohodih sodelujejo kot spremljevalci.

Zgodb je za celo knjigo

Nowakk poudarja, da vsaka tura prinese svojevrstne izkušnje in zgodbe, ki bogatijo njegovo delo z invalidi in prostovoljci. »Vsak pohod je drugačen, prinese nove anekdote, nove izzive in nove ljudi,« pojasnjuje. Med primeri, ki jih pogosto deli, je tudi anekdota s slepim udeležencem, ki je v megli vprašal svojega spremljevalca, kaj vidi. Ko je dobil odgovor, da nič, je mirno rekel: »Potem sva pa na istem.«

Pohodi predstavljajo za invalide mnogo več kot le aktivnost. Po njegovih besedah so to priložnosti za socialno vključevanje, premagovanje osebnih meja in krepitev samozavesti. »Za mnoge invalide so ti pohodi trenutki, ko se počutijo enakovredne in sprejete. Ne gre samo za to, da pridemo od točke A do B, tukaj je druženje, socializacija, kar odtehtata vse drugo,« pojasnjuje in dodaja, da so mnogi invalidi obenem lahko tudi spremljevalci. Takšni dogodki, dodaja, prinašajo tudi pomembne izkušnje tako udeležencem kot prostovoljcem, saj se med njimi ustvarjajo vezi, ki presegajo običajne vsakdanje odnose. Opozarja, da tudi invalidi med sabo niso vedno solidarni. »Nekateri imajo zelo razvit ego, smilijo se sami sebi. Ko pa vidijo, da obstajajo ljudje z bistveno hujšimi stanji, se pogled na življenje spremeni. Pogosto ravno ti, ki so se nekoč izolirali, postanejo spremljevalci.«

Predsodkov je vse več

Jurček Nowakk opozarja, da predsodki do invalidnosti niso izginili, ponekod so celo v porastu. Posebej omeni zlasti primere iz urbanega okolja, kjer starši otrok v osnovnih šolah še vedno izražajo bojazen, da bi se otroci »nalezli« lastnosti sošolcev s posebnimi potrebami. »To kaže, da izobraževanje in ozaveščanje nista dovolj široko prisotna,« dodaja. Zaradi teh razmer raje vodi skupine invalidov kot določene šolske razrede. Pojasnjuje, da je delo z drugo in tretjo triado osnovnošolcev danes pogosto zahtevnejše, saj se pri otrocih pojavljajo vedenjski vzorci, ki otežujejo skupinsko delo. »Raje peljem v hribe skupino invalidov kot pa devetošolce, predvsem iz urbanih okolij. Na vasi so otroci drugačni – tam je mogoče en izstopajoč otrok. V mestih pa je ravno obratno. 'Alfa samci' želijo dominirati, drugi jim sledijo. V hribih to ne gre. Tam šteje sodelovanje.«

Primer Korzika

Jurček Nowakk je leta 1996 prevzel tudi odgovorno nalogo vodenja civilne iniciative čistilne akcije na Korziki, kjer so odstranjevali ostanke letalske nesreče slovenskega prevoznika, ki se je zgodila decembra 1981 na gori San Pietro. Nesreča je bila največja tragedija slovenskega letalstva, v kateri je umrlo 180 ljudi. Kljub temu so bili ostanki dolgo časa površinsko sanirani, zato je Jurček več let opozarjal na potrebo po temeljitem čiščenju ter urejanju kraja nesreče. Sodeloval je s svojci žrtev, ki so pogosto prihajali na Korziko, da bi se spomnili svojih bližnjih.

Že leta 1996 je Jurček vzpostavil kontakte z lokalnimi oblastmi, med drugim z županom bližnje vasice Petreto-Bicchisano, ki je bil tudi podpredsednik korziške vlade. Po dolgotrajnih in vztrajnih prizadevanjih, ki so vključevala tudi medijsko izpostavljenost prek oddaje Preverjeno, so se stvari začele premikati. Naslednji dan so z njim navezali stik ljudje iz kabineta predsednika države in ministrstva za obrambo, kar je omogočilo formalno ureditev postopkov in dokončno izvedbo čiščenja. Postopek je trajal še nadaljnje leto dni, saj je bilo treba urediti vrnitev in pokop človeških ostankov. »Speljalo se je, očistili smo, potem pa je bilo treba rešiti še papirologijo. Eno leto je trajalo, da smo dobili kosti,« se spominja. Čistilna akcija je trajala enajst dni, v tem času so z gore odstranili približno 21 ton materiala, med drugim dele letala, osebne predmete in človeške ostanke. Poleg samega čiščenja so kasneje na mestu nesreče postavili tudi spominsko znamenje, kmalu zatem pa je v Ljubljani potekala žalna komemoracija.

Nova odgovornost

Nagrada ni zgolj potrditev več kot štiridesetletnega udejstvovanja v športu, planinstvu, humanitarnosti in zagovorništvu ranljivih skupin, temveč odraža tudi sistemski vpliv, ki ga je imel na slovensko družbo in nevladni sektor. »Občutki? Tako kot ob vsakem dosežku, še ena odgovornost več. Ko ljudje vidijo, da si nekaj dosegel, tudi pričakujejo več,« je povedal Nowakk o prejemu nagrade. Ob tem ni skrival, da so tovrstna priznanja pomembna predvsem zato, ker pomagajo osvetliti teme, ki pogosto ostanejo na obrobju pozornosti: dostopnost, inkluzija in spoštovanje različnosti.

Jurček Nowakk s ponosom nosi majico z napisom »100 % prostovoljec«, ki simbolizira njegovo dolgoletno zavezanost prostovoljstvu. Za Jurčka je prostovoljstvo temeljna vrednota, ki mu daje smisel in usmerja njegovo življenje. S tem sporočilom želi tudi drugim pokazati, da je prostovoljstvo lahko pomemben del vsakdana in da vsak posameznik lahko prispeva k izboljšanju družbe.