Stric Francl

Del podatkov črpam iz rodovnika, ki mi ga je posredoval prof. dr. Lovro Šturm.

Drugi sin Aleša Paulina in Marije Ažman, stric Francl (*1860) je doštudiral tehniko. Leta 1888 je diplomiral iz gradbenega inženirstva na tehniški fakulteti k. k. Technische Hochschule na Dunaju, predhodnici današnje TU Wien (Technische Universität Wien).

Vinska trgovca Aleš Paulin in Tine Šturm iz Poljč sta bila dobra prijatelja in sta poslovno sodelovala. Šturm je imel sinova Karla in Valentina ter hčerko Maričko (*1870). Po tedanji šegi sta se očeta dogovorila, da bi Marička vzela Lojzeta (Papi), ki mu je bilo namenjeno nadaljevati vinsko trgovino pri Francku. Papijev brat Francl pa je upravičeno menil, da Marička ne bo slaba partija, in se sam oženil z njo. Tine Šturm je umrl, ko je bilo Marički 13 let. S Franckovim Franclom se je poročila pri 16 letih, le nekaj tednov kasneje ji je umrla še mati. Mladoporočencema se je kmalu rodil prvi sin Ciril (*1888).

Stric Francl je že leta 1885 ustanovil Prvo gorenjsko [kmetsko] posojilnico pri Francku, verjetno skupaj z očetom in bratom Alojzom. Moj oče je menil, da jo je pozneje razdelil v Ljubljansko kreditno banko, katere direktor je bil njegov sin Aci (Franc *1889) in na Ljubljansko mestno hranilnico, iz raziskav je pa razvidno, da je v letu 1900 soustanovil Ljubljansko kreditno banko, katere ravnatelj je bil med obema vojnama njegov sin Aci, in je tudi soustanovitelj Mestne hranilnice Ljubljanske, kjer je bil član upravnega odbora in kasneje podpredsednik banke. Po vojni je po več združitvah in preimenovanjih na podlagi teh dveh finančnih ustanov nastala Ljubljanska banka.

Službeno kariero je sicer takoj po diplomi začel v Trstu, kjer sta se rodila sinova Franc in Leo (*1892). V Trstu si je dal uradno preimenovati iz Paulin v Pavlin. Kmalu pa so ga na njegovo željo premestili v Ljubljano. Otroci so obiskovali Vadnico – najboljšo ljudsko šolo tedanje Ljubljane. Ob številnih zadolžitvah, ki jih je v Ljubljani opravljal stric Francl, sta se dobro spoznala s tedanjim županom Ljubljane dr. Ivanom Tavčarjem.

Pri deželni vladi vojvodine Kranjske je bil zadolžen za gradbene zadeve. V Podbrezjah je uredil obvoz za klanec Osrank v zaselku Dolenja vas. Dvignil je most čez Tržiško Bistrico, s čimer se je zameril mlinarju Drinovcu. Z gradbenega vidika bi bilo najugodneje cesto speljati čez ravno polje vzhodno od zaselka Srednja vas. Zato so Francla obtoževali, da je z drugačnim posegom ščitil gostilno svojega brata, moj oče pa je menil, da je že takrat znal pogledati zadevo z vidika ekologije, da ni uničeval najplodnejše zemlje. Stric Francl je verjetno tudi nadomestil stare Gobovce z novimi na poti iz Podbrezij proti Podnartu.

Ko se je nekega dne leta 1961 peljal s kolesom po Kotrnici (klanec med Bistrico in Tržičem), je padel in se smrtno ponesrečil. Moj oče je z žalostjo ugotavljal, da sta dve zelo stanovitni gorenjski rodbini (Štritihovi po stricu Franclu in rodbina župana in pisatelja Tavčarja) danes brez potomcev. Eden od Franclovih sinov je umrl za špansko gripo v Hamburgu, drugi je bil »neporočljiv«, kot je temu rekla teta Marija, tretji pa je imel same afere s poročenimi ženskami. Po vojni odvzeto imetje teh uspešnih podjetnikov in posestnikov je s prihodom denacionalizacije postalo jedro številnih zarot in prevar med bolj ali manj oddaljenimi sorodniki, kar njihove odnose zastruplja še danes.