Stric Tomše

V prejšnjih člankih smo veliko govorili o uglednih družinah Šturm in Majzelj, s katerimi se je Franckova rodbina povezala preko porok (glej članke Uspešni podjetnik Šturm, Potomci podjetnika Šturma, Teta Marička in brat Valentin, Družina ranocelnika Sturma, Dvorni kuhar Šturm, Otroka Lovrenca Šturma, Tekstilni podjetnik Šturm, Bogatija iz Bele Cerkve, Dobre partije Majzljevih 1.–3. del, Dobrodelni Majzljevi, Ambiciozni Majzljevi, Župan Bele Cerkve, Liberalni Majzljevi, Keksi tete Pepce, Trdne kmečke rodbine).

Med temi opisi rodbin je zgodba Jožefa Tomšeta nekaj posebnega. Rodil se je 20. 2. 1850 na Poljšici pri Podnartu malemu kmetu Janezu (Johann) Tomšetu (*1823) in Mariji Jereb (*1826). Pod slamnato streho, kot piše Daca Perne na domači spletni strani Podbrezij. Bil je drugi izmed sedmih otrok. Mati je umrla avgusta 1857 ob porodu dvojčkov (ki sta prav tako umrla). Šola je bila tedaj že obvezna, a jo je obiskoval komaj en odstotek otrok. Oče je ostal sam z Marjano (*1848), Jožetom, Valentinom (*1852), Marijo (*1853) ter Janezom (*1856). Težko so se preživljali. V takšnih razmerah oče ni mogel misliti, da bi sina poslal naprej v šole. Šele ko sta podporo obljubila vaška učitelj in župnik, je Jožeta z vprego odpeljal v Ljubljano, kjer je sin nadaljeval ljudsko šolo. Leta 1861 se je v Kranju osnovala nižja gimnazija, leto kasneje jo je začel obiskovati tudi Joža. Zatem se je vrnil v Ljubljano, kjer je leta 1869 z odliko maturiral. Odločil se je za študij matematike in fizike na Dunaju. Tam se je moral preživljati sam, z inštrukcijami plemiških sinov. Želel je postati profesor, a bil vpoklican v vojsko. Postavljen je bil v topniško enoto. S topništvom se je ukvarjal naslednjih 40 let svojega življenja. Večino informacij sem zasledila na spletu, med drugim v Slovenskem biografskem leksikonu.

Leta 1874 je Tomše zaključil kadetsko oficirsko šolo, tri leta kasneje pa postal topniški poročnik. Takrat se je po dolgem času ponovno srečal z očetom. V letu 1878 je sodeloval pri zasedbi Bosne. Od leta 1882, ko je na Dunaju končal višji topničarski tečaj, je služboval v različnih topničarskih enotah na Hrvaškem.

Teta Zefa je bila pri 28 letih še neporočena. Tomše se ni rodil v dobrostoječi družini, a je napravil odlično oficirsko kariero v vojski. Postal je vrhunski strokovnjak za artilerijo, ki jo je poučeval na Dunaju. Spisal je več učbenikov s področja balistike, med drugim je bil tudi sokonstruktor slovite Škodine havbice kalibra 305 mm. A za preboj v višje sloje družbe in vojaško elito ni zadostoval le trud. Tedaj je veljal predpis, da se je višji uradnik smel poročiti le z nevesto, ki ima vsaj za 30.000 goldinarjev dote. Tomše se je odločil, da si bo primerno nevesto poiskal v domačih krajih. Ženitni posrednik je poiskal nevesto, ki je zmogla zahtevano doto in bila podobne krvi. Poročila sta se leta 1887.

Leta 1891 se jima je rodila hči Ana, leto kasneje še sin Fran (*1892 v Karlovcu). Leta 1897 so ga dodelili cesarsko in kraljevemu tehnično-vojnemu komiteju na Dunaju, kamor se je preselila vsa družina. Leta 1900 je postal profesor na najzahtevnejši vojaški akademiji monarhije, topniški šoli v madžarskem Belomostu (Veszprem). Pri teh kariernih korakih mu je zelo pomagalo znanje več jezikov. Leta 1905 je bil ponovno premeščen na Dunaj, na vojno ministrstvo. Tega leta mu je umrla mlajša hči. Leta 1907 je že kot polkovnik postal komandant VI. polka divizije topništva.