Svetina in njegova Ukana

Nekateri romani so večni. Berejo se že ob izidu in potem še ves čas in še danes. Med slovenskimi avtorji gorenjskega rodu sta taka Fran S. Finžgar (Pod svobodnim soncem) in Janez Jalen (Bobri). Dobro je kazalo tudi Svetinovi Ukani. In me prav zanima, koliko se danes, šestdeset let po izidu prvega zvezka, še bere.

Vsebina Ukane

Obnovimo najprej vsebino romana. »Zgodba se dogaja v času 2. svetovne vojne na Slovenskem. Pripoveduje o lepi mladenki Ani, ki hodi v nemško obveščevalno šolo, v katero je prišla po zaslugi matere, ki se proglasi za Nemko. Ima tudi mlajšo sestro Melito, ki hodi v gimnazijo, pozneje pa dela za neko partizansko patruljo. Ko se Ana nekega dne vrne iz šole, ji mati pove, da ji je priskrbela dobro službo, šla naj bi za tolmačko v nemški urad. Tako mora iti za nekaj mesecev v Nemčijo, njen odhod pa si vsak razlaga po svoje. V resnici gre Ana v šolo za nemške vohune. V šoli spozna majorja Helmuta Wolfa, ki se zaljubi vanjo. Najprej začne delati kot kurirka. Takrat se zanjo zopet začne zanimati nek Bogdan, ki ga je spoznala na Univerzi in jo je od njunega prvega srečanja naprej ves čas zalezoval. Na samem začetku pove, da se je preimenoval v Valjhuna. Nekega dne Wolf Ano pošlje v partizansko brigado alpske cone in ji da listek, na katerem je delno šifrirana koda. Njeno ilegalno ime naj bi bilo Helga. V brigadi spozna mitraljezca Primoža, s katerim se zaljubita. Medtem ko je Ana v brigadi, Bogdan v zapor odpelje njeno sestro Melito, ki noče povedati, kam je odšla Ana. Melita po končani gimnaziji postane četna voditeljica – skojevka, zaljubi se v Bliska, ki ga je spoznala med šolanjem, ko ta po srednjih šolah deli letake. Tam ga opazijo Nemci, Blisk enega celo ubije, nato pa se skrije pri Meliti, pomaga jima tudi Ana. Ana nekaj časa izdaja partizane Nemcem, vendar kaj kmalu preneha, ker ji je všeč, kako si partizani pomagajo med sabo, delno pa tudi zaradi tega, ker se zaljubi v Primoža. Po pol leta se že počuti, kot da je njihova, vendar jo je nekaj časa tudi strah, da ne bi kdo izvedel, da je vohunka. Major Wolf ji namreč pošilja kode, na katere mora odgovarjati, in zato včasih za nekaj časa izgine iz brigade. Zaradi nenavadnih izginevanj jo začnejo sumiti, da dela za Nemce, a Ana kmalu neha odgovarjati na Wolfova pisma. Major Wolf zaradi tega pošlje Bogdana - Valjhuna, da bi jo ugrabil. Ko ji Wolf zadnjič pošlje kodo, z njo pa tudi strup, ji zada nalogo, da zastrupi vse vojake v njeni brigadi. Takrat Ana pove Primožu, da je do nedavnega delala za Nemce. Roti ga, da ji odpusti, kar Primož tudi naredi, vendar ji obenem pove, da jo bo razkril tudi ostalim v brigadi in da bodo oni odločali o njeni nadaljnji usodi. Ana in Primož se močno zbližata, Ana mu zaupa, da bi zelo rada rodila njegovega otroka. Preden ugotovi, da je res noseča, Nemci ranijo Primoža, ki nato kar nekaj časa okreva. Za nosečnost takrat pove njunemu najboljšemu prijatelju Vojku. Bogdan ugrabi Ano, v zaporu se znova sreča z majorjem Wolfom, ki ji zaupa, da jo lahko sam odpelje na svobodo. Stotnik ji dovoli, da Primožu napiše pismo, ki mu ga Ana na njegovo prošnjo tudi prebere. Wolf jo zatem res izpusti, kar ostalim vojakom v brigadi tudi pove. Vojaki so sumničavi, kako to, da jo je izpustil na svobodo, ne da bi karkoli zahteval od nje. V visoki nosečnosti Ana začne obiskovati otroke v bližnji šoli. To počne, dokler ne zapade sneg. Ana rodi, kmalu zatem jih napadejo belogardisti. Pozneje začne Ana spet delati za partizane, vendar jo kmalu odpeljejo gestapovci. Travnikarjevi Ani rečeta, naj otroka pusti pri njiju, da bosta onidve poskrbeli zanj. Nemci medtem zbombardirajo bolnico Franja, ker jim je umirajoči partizan izdal njeno lokacijo. Ana zadnjič vidi majorja Wolfa in ga vpraša, kako je njena mati. Odgovori ji, da je dobro, in jo še zadnjič reši iz ujetništva. Ob koncu vojne Ana in Tinka zagledata ustaše, ki ob begu ustrelijo Ano v prsi, in ta kmalu zatem umre.« (Vir: Wikipedija, geslo Ukana)

Odlomek iz romana

Za ilustracijo preberimo še odlomek iz romana. V njem odmeva vojna, opisani so spopadi, pohodi, zakulisna dogajanja. Veliko je tudi ljubezni in erotike. »Skušal je pozabiti na ves svet, na krike prepadov, kri po skalah, na zvezane ljudi in na grobove. Mukoma jih je izrival iz zavesti. Dušo mu je polnila melanholija njenih oči, nežnost njenih las, ki so mu drseli po obrazu. Začutil je živahni utrip njenega srca in toploto njenega telesa. Objela ju je sladka omotica. Prišlo je tako iznenada, da ni mogla dojeti, kaj se z njo dogaja. Branila se je tega, česar si je najbolj želela. Kot bi se bala, da se ji bo zgodilo nekaj hudega … Toda njen odpor je bil izzivanje, odmikanje je bilo iskanje. Vsa je utonila v čar poletne noči. Mesečina se je neslišno prelivala skozi drhteče lističje bukve, ki je stezala veje kakor dobre roke nad odprtino senika. Golo telo je vzdrhtelo v ženitovanjskem objemu. Dolgo zatajevano pričakovanje nebes je doživljala z bolečino, ki jo je premagovala s tihimi kriki in objemi, ki so ga bolj spodbujali kot prosili prizanašanja. Njuni telesi sta goreli v strasti, njuni duši tonili v pozabljenju. Stopila sta se drug z drugim kot dan z nočjo, kot zvezde z nebom, kot bližine z daljavami. Pozabila sta na rjovenje smrti, ki se je oglašala izza gora, in mislila na milijone zvezd, utripajočih v nastajanju in umiranju. Čvrsto jo je držal v rokah, ko da bo za večno samo njegova, kot svoje življenje, ki mu dan za dnem drsi iz rok, pa vendar še obstaja. Strašni privid neprespanih noči in ubitih sanj se je razblinil v valovih opoja. Pogum se je spremenil v drznost. Čutil je njene vitke prste v laseh in goreči obraz, ki mu je šepetal v ušesa besede, katerih pomen je utonil v tisočletjih. Dolg, oster in plah krik, kot bi zajokala umirajoča srna … in telo ji je vztrepetalo, kot bi hotela pobegniti, pa je vendar ostala. Potem sta obmirovala, kot bi nenadoma umrla. Mesec je zdrsnil za krošnje bukev, na streho senika so padle plahe sence. V daljavi je zabokal srnjak.« (Vir: Locutio.si, spletna revija)

Preberimo jo še enkrat

Ukano sem prebiral že v letih, ko je izhajala, kot osnovnošolec in gimnazijec. Priznam, da me je očarala. In ne maram je brati še enkrat, ker se bojim, da ne bi bil več tako navdušen. Ostaja del zgodovine mojega branja, hranim jo v lepem spominu.