Svetlik

»Tretjega aprila 1980 sem se kot direktor prvič pripeljal na Iskro. Vozim mimo takratnega Slovenijalesa, vozim po blatni makadamski cesti in prispem na parkirišče pred firmo. Parkiram in se, oblečen v belo obleko, odpravim na delo. Izogibam se lužam ter blatnim mlakam in nadaljujem pot. Kam sem prispel? Zame je bil to kulturni šok. Priznam. Eta je bila urejena firma, že takrat je zgradila hotel, skrbela za ceste v okolici, jih asfaltirala. Službeni avtomobili so bili mercedes, volvo, takrat znamenita Citroënova žaba. V Iskri je bila na uporabo zgolj in samo lada. In jaz naredim zamenjavo za ... Do pisarn sem se sprehodil skozi proizvodnjo. Tla v notranjosti so bila asfaltirana, vendar prepojena s strojnim oljem. Tam, sredi proizvodnje sem opazil radovedne poglede delavk in delavcev. Jasno, da jih je zanimalo, kdo je njihov novi direktor. Vseskozi sem pazil, kam stopam, da se ne bi česa dotaknil. In naprej do konca proizvodne hale in po stopnicah vse do pisarniških prostorov. Ivino mamo je prav tiste dni nagovorila neka gospa, zaposlena na Iskri. 'A vaš ta mlad je prevziu Iskra? A mislete, de bu zmuogu use tu?' Jaz ti pa prvi dan na delo pridem pražnje oblečen v beli obleki. Nekaj je na tem, z vso to mojo opravo. Ni bilo kaj. Začeti je bilo treba delati. Druge izbire ni bilo. Od začetka sem imel začrtano strategijo, da bomo nekaj naredili iz te firme, no, ne iz firme, temveč iz Iskrinega obrata. Ko sem se odločil in prej razmislil, kaj bi lahko storil, sem v osnovnih orisih že izdelal grobo vizijo firme. Poleg strategije je bila ena prvih stvari, ki jo je bilo treba opraviti, izbira ustrezne ekipe. To sem sestavil že pred odhodom z Ete. Rafko Kogej, sijajen inženir na Eti in med drugim Ivin sošolec, je bil prva izbira na tehničnem področju. Potem je bil tu še Goran Petek, ki je bil tudi v moji ekipi na Eti, in Franci Zajc. Zaradi odpovednih rokov na Eti na Iskro nismo prišli sočasno, temveč v zaporedju nekaj mesecev, a smo tvorili primarno jedro podjetja. Potem pač delaš, opravljaš svoje delo in zadeva raste.« (str. 58–60)

Zgornji odlomek je iz edinstvene zgodbe gospodarstvenika Edvarda Svetlika (1945). V njem opiše, kako je nastopil službo v takratnem obratu Iskre iz Železnikov v Spodnji Idriji. Knjigo je po njegovi pripovedi zapisal pisatelj Robert Šabec. Naslov knjige, ki je iz ene same besede, dopolni podnaslov: Mož, brez katerega ne bi bilo Hidrie. In ta trditev gotovo drži, potrdili bi jo vsi, ki to zgodbo poznajo. Razlike v pogledih pa bi se pokazale v odgovorih na vprašanje, zakaj so Svetlikovi odšli iz korporacije Hidria, ata Svetlik pa je naposled postal še uspešen vipavski vinar. A to je že druga zgodba …