Svobodna

»Ostala je samo še ena beseda: svoboda. Slišati jo je bilo v vsakem govoru na televiziji, v vsaki paroli, ki so jih v besu vpili po ulicah. Ko je končno prišla svoboda, je bila kot jed, ki so jo postregli še zmrznjeno. Malce smo jo prežvečili, hitro pogoltnili in ostali lačni. Nekateri so se spraševali, ali nismo nemara dobili ostankov. Drugi so verjeli, da je to najbrž šele hladna predjed. V dneh in mesecih pred decembrom 1990 sem hodila v šolo, sedela v učilnici, se igrala na ulici, jedla s svojimi domačimi, poslušala radio in gledala televizijo, tako kot že vse svoje življenje. A dejanja, želje in prepričanja iz tistega časa so se pozneje zapisali v spomin z radikalno drugačnim pomenom. Govorili smo o pogumnih gestah, pravočasnih odločitvah in zrelih odzivih na zahtevne okoliščine. Nismo si dovolili razmišljati o morebitnih nesrečah, niti si predstavljati, da bi se načrti lahko izjalovili. Scenariji, ki bi do tistega trenutka veljali za divje fantazije, so pozneje obveljali za golo nujo. Nismo smeli razmišljati o neuspehu: bil je obala, s katere smo odpluli, nikakor pa pristan, kamor bomo pripluli. Pa vendar se iz tistega časa spomnim samo strahu, zmede, omahovanja. Tako kot nekdaj smo izraz svoboda uporabljali za ideal, ki se je zdaj končno uresničil. Ampak vse se je tako zelo spremenilo, da je bilo pozneje težko reči, ali smo bili to še mi. Pol stoletja smo vsi živeli v isti strukturi sodelovanja in zatiranja, v družbenih vlogah, ki jih bo poslej treba spisati na novo, toda moški in ženske, ki so te vloge igrali, so ostali isti. Sorodniki, sosedje, sodelavci so se pričkali in se podpirali, se sumničili in hkrati spletali zaupne vezi. Isti ljudje, ki so vohunili drug za drugim, so drug drugemu dajali kritje. Zaporniški pazniki so bili nekoč zaporniki, žrtve so bili storilci. Nikoli ne bom vedela, ali so delavci, ki so prvega maja korakali na paradi, v začetku decembra korakali tudi na protestih. Nikoli ne bom vedela, kdo bi bila, če bi zastavljala drugačna vprašanja ali če bi nanje dobila drugačen odgovor ali sploh nobenega. Vse je bilo tako, kot je bilo, potem pa je naenkrat postalo drugače. Bila sem nekdo, potem pa sem postala nekdo drug.« (str. 142–143)

Gornji odlomek je iz romana, ki ga je v angleščini napisala albanska pisateljica Lea Ypi, rojena 1979 v Tirani, zdaj živi v Londonu. To je njena zgodba albanske deklice (sebe) in njene družine in tedanje albanske države, zgodba o »odraščanju na koncu zgodovine«, ki pa je napisana tako dobro, da se na dušek prebere tudi v deželah, ki se imajo za osredje zgodovine …