Ta muzej je tudi vaš

Franci Strupi pravi, da težko natančno pove, koliko predmetov je v njegovi zbirki, ocenjuje pa, da je tistih, ki niso razstavljeni, za še en muzej. Letos mineva 16 let, odkar je hiša, v kateri je odraščala njegova žena Ančka, dobila novo vsebino. Po obnovi »stare hiše«, nasproti njunega doma sta v spodnje prostore umestila stare skrinje, omare, nabožne slike, knjige, posodo iz črne kuhinje, pripomočke, ki so jih nekdaj uporabljali v gospodinjstvu, čevljarsko orodje, čebelarsko opremo in pripomočke ter druge predmete iz podeželskega okolja. Kasneje, ko je preuredil še del nekdanjega gospodarskega poslopja, je postavil na ogled tudi različne naprave in večje kose starega kmečkega orodja, vprege, mizarsko orodje, stare sani in smuči, zbirko medu iz različnih držav … V smehu pojasni, da mu ni preostalo drugega, kot da razširi muzej na poslopje, saj se je nabor predmetov močno razširil, ko se je razvedelo o njegovi zbirki. »Nekateri obiskovalci so mi prinesli predmete, ki so jih našli doma. Marsikdo me je poklical, češ da ima nekaj, kar bi me morda zanimalo.«

Iz vse Slovenije in tudi iz drugih držav

Najstarejši eksponat je skrinja z letnico 1719. Nanjo je naletel v bližnjih Vopovljah, svojem rojstnem kraju, kjer je vzklilo tudi njegovo navdušenje nad čebelami. Z zanimanjem je opazoval čebele, pripeljane na njihov domači vrt na ajdovo pašo, v spomin se mu je iz otroških let vtisnilo tudi to, da so se rade zadrževale na drevesu hruške viljamovke. Sam je postal čebelar v začetku osemdesetih let, sredi devetdesetih pa se je vključil v Čebelarsko društvo Cerklje, ki ga je kasneje več let tudi vodil.

Skoraj sočasno s čebelarskimi začetki je začela utripati zbirateljska žilica. Precej predmetov je sprva našel v domačem okolju in drugje na Gorenjskem. Dvajset let, je pojasnil, je bil kontrolor pismonoš, kar je pomenilo delo na terenu, kjer so njegovo pozornost pritegnili tudi različni stari predmeti, zlasti če so bili prepuščeni propadanju. Poškodovane predmete je obnovil sam, nekaterih pa prav zato, ker bi bilo restavriranje prevelik finančni zalogaj, ni vključil v muzejsko zbirko. »Predmeti so iz vse Slovenije, nekaj jih je tudi iz drugih držav, zato obiskovalcem rečem: ta muzej je tudi vaš. Morda je bil kakšen predmet, ki ga vidite v muzeju, last vaših prednikov. Zase zato tudi rečem, da sem upravitelj muzeja.« Nekatere eksponate je našel med odpadki. Posebno ga je zabolelo pri srcu, nam je zaupal, ko je naletel na satje z medom v steklenem kelihu, umetelni izdelek oblikovalca Oskarja Kogoja, ročno narejen v Steklarni Hrastnik. Po njegovih podatkih je bil protokolarno novoletno darilo, ki je izražalo poklon tradiciji čebelarstva v Sloveniji.

Spoštovanje preteklosti

Soba s čevljarskim orodjem in starimi čevlji je posvečena njegovim staršem, zlasti očetu, ki je imel doma čevljarsko delavnico, bil pa je tudi med ustanovitelji cerkljanske pihalne godbe, na katero spominja skupinska fotografija zagnanih članov. Nekateri predmeti v čebelarsko-kmečkem muzeju so uganka tudi za starejše obiskovalce, na primer ožemalnik za perilo in koš iz Bosne, narejen iz leske in kravjeka. »Koš je čebelam nudil prostor za izdelavo satja. Ko se kravjek posuši, ne oddaja vonja, je pa zelo dober izolator,« smo izvedeli ob obisku.

Zbirka starih predmetov in muzej sta nastala iz spoštovanja do preteklosti – do naših prednikov in tradicije čebelarstva, pojasni 80-letni Franci Strupi. Za skoraj vsak predmet ve, od kod izvira. »Če se ne spomnim, pa pogledam v knjigo, kjer so zapisana imena darovalcev,« se nasmehne s hvaležnostjo za njihov odziv. Napravo za čiščenje prosa je pripeljal iz Prekmurja. »Morda bova našla kaj zanimivega,« je rekel ženi, ko sta se z avtomobilsko prikolico odpravila na počitnice, čeprav je takrat že vedel, da ga pri znancu iz čebelarskih krogov čaka večja lesena naprava. Za Ančko, s katero po skupni poti stopata skoraj 60 let, je pomenila presenečenje – da se je po telefonu dogovoril za obisk v Puconcih, je izvedela, ko sta bila tam, ni pa nasprotovala nameri, da jo odpeljeta domov. »V zadnjem obdobju me pa večkrat opomni, da imam že dovolj starin, saj da jih ni več kam dati,« se namuzne sogovornik.

Z ženo v povprečju enkrat mesečno gostita večjo skupino obiskovalcev. »Če ne bi imel njene podpore, ne bi zmogel niti ne bi nastala taka zbirka in muzej,« poudari. Hvaležen je tudi za podporo, ki jo izkazujeta hčeri, in ponosen, razkriva žar v očeh, da negujeta veselje do čebelarstva; obe sta opravili čebelarsko šolo in pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo za naziv čebelarke.