Tadej genij po srčnosti in žilavosti

Komenda – V Komendi v dneh po tem, ko si je Tadej Pogačar v Švici nadel mavrično majico, ni srečati človeka, ki se ne bi iskreno veselil njegovega novega velikega uspeha. V torkovem popoldnevu srečamo gospoda, ki skrbno obrezuje sivke blizu občinske stavbe in trga, okrašenega z rožnato in rumeno barvo. Slutimo, da se ji bo kmalu pridružila še mavrična. Darko z Gore pri Komendi Tadeja, njegova starša in brata dobro pozna. »Tadeja poznam od malih nog. Spominjam se, ko so v Podboršt pripeljali mivko, pa smo z odbojkarji – rekreativci prišli z rekreacije in je bila tista mivka malo strjena in smo rekli, da jo bomo malce zrahljali. Miro (oče Tadeja Pogačarja, op. a.) je pripeljal s sabo 'tamalega' (Tadeja, op. a.). Takrat še ni bil star deset let, a je šel po stopinjah brata Tilna in je že kolesaril. Takrat v tisti mivki … je 'tamal' kopal kot krt. Priden je bil, imel je eno motikico in je kopal kot nor, pa sem ga vprašal: 'Tadej, kaj pa boš, ko boš velik?' Brez premisleka je odgovoril, da bo profesionalni kolesar. Ves čas je to govoril. Takrat sem si mislil: imej te svoje lepe otroške sanje, in vidite, zdaj jih je dosanjal …« Darko je prepričan, da Tadejevemu uspehu med drugim botrujeta gorenjska trma in bistrost, ki jo je podedoval po starših. »Prekleto je trmast, ampak tudi bister in intuitiven, ve, kdaj je treba zagrabiti priložnost. A zame je še vedno tisti fant od takrat ...« pove Darko.

Preprost in nič vzvišen

Pred trgovino ujamemo tudi gospo Rozalijo iz Križa, ki je prav tako gledala nedeljsko dirko vseh dirk. »Seveda sem jo gledala, velikokrat spremljam Tadejeve uspehe, moji otroci pa sploh, v nedeljo pa sem gledala dirko ves čas; in me je stiskalo. Predvsem malo pred koncem, ko so se mu zasledovalci začeli malce približevati. Tadeja sicer osebno ne poznam, poznam pa njegovo babico, ki je učila moje otroke v Mostah. Zdi se mi preprost, pameten in glede na to, kakršne uspehe dosega, ni prav nič vzvišen,« je nad kolesarjem s Klanca pri Komendi navdušena Rozalija. Na poti do doma srečamo tudi Janeza Steleta iz Podboršta. Dvom, da bi izpustil nedeljsko dirko, takoj opustimo. »Več kot odlično. Sicer cele dirke nisem gledal, ker imam doma živino, ampak na koncu sem spremljal njegovo pot k zmagi. Ponosen sem nanj. Zame je genij, po srčnosti in žilavosti. Odpelje svojo 'špuro', ne da bi druge maltretiral, pelje se kot raketa,« besed navdušenja ni mogel skriti Janez Stele. Našemu pogovoru se pridruži Jasna Zabret iz Komende: »Tudi jaz sem spremljala tekmo, moja starša pa še bolj. Super, da je zmagal, za Slovenijo je to velik poklon.« Na kolesu ujamemo tudi devetletnega Marka z Gmajnice. Kot nadobudni kolesar nam pove, da je malo tudi 'ošvrknil' prenos nedeljske dirke. »Pri babici smo gledali, najbolj je navijal dedi. Velikokrat kolesarim z očijem, si pa želim, da bi bil kdaj tako dober, kot je Tadej.«

Zmanjkalo presežnikov

Naključje je hotelo, da smo ob obisku Komende na sprehodu ujeli tudi Tadejevega nogometnega trenerja Igorja Žiniča s soprogo Tino. »V nedeljo smo bili na robu solz, to so občutki, ob katerih zmanjka besed in presežnikov zanj. Kaj je lahko sploh še nad njim?« sta se nedeljskih občutkov spomnila Tina in Igor. »Poznam ga še iz otroških let, saj sem bil njegov nogometni trener,« pove Igor. »Lani za prvi maj smo šli na Rašico in on je z zlomljenim zapestjem pritekel gor, smo se pozdravili, pogovarjali, fotografirali ...« Vsi naši sogovorniki so si bili edini, da je Tadej priden, zagnan in spoštljiv. Spoštljiv do vsega in do vseh, tudi ko zmaga. »Upam, da se bomo še dolgo veselili njegovih uspehov, to, kar dela, je noro,« je piko na i našemu torkovemu obisku Komende postavil Igor Žinič.