Tam, kjer smo zoreli

»Preživeta mladostna leta na Gradu v Tržiču so bila za tiste čase nekaj posebnega. Ni jih bilo mogoče primerjati z nenadzorovanim otroštvom otrok in mladostnikov po krajih v njegovi bližnji ali daljni okolici, ki so živeli doma. Tam ni bilo nobenih vodenih učnih ur, številnih kolektivnih iger in skupinskega dela. Prav tako ne medsebojnega prilagajanja in brušenja različnih značajev otrok, mladenk in mladih fantov ter njihovih osebnosti. Prav zato je bivanje na Gradu slehernemu med nami pustilo neizbrisne sledi. Nastale so mnoge nepozabne zgodbe in številna doživetja, ki so zaznamovala naše zgodnje zorenje in tudi kasnejšo rast.« Takole med drugim piše prof. Herman Berčič v svojih spominih v knjigi Tam, kjer smo zoreli, ki jo je pred nedavnim v pogovoru z direktorico tržiške knjižnice mag. Heleno Krampl Nikač predstavil v dvorani tržiškega podjetniškega inkubatorja.

Srčna vzgojiteljica Lea, naša druga mama

Herman Berčič je po rodu iz Bistrice pri Tržiču. »Naša družina je med drugo svetovno vojno ostala brez očeta. Glede na okoliščine se je mama odločila, da gremo vsi trije otroci, torej še moj starejši brat in mlajša sestra, v internat v Dom iger in dela, na kratko v DID. Popolnoma jasno nam je bilo, da tam ne bomo sami, ampak da bomo del večje skupine fantov in deklet. Dejansko smo od ponedeljka do sobote živeli na Gradu, obiskovali štirirazredno osnovno šolo tik pod Gradom in nadaljevali naslednja štiri leta na tržiški nižji gimnaziji.« Herman Berčič se še živo spominja, in tako je zapisal tudi v knjigi, kako je ob njihovem prihodu na vrhu stopnic stal strogi upravnik Janez Grum z rokami za hrbtom in jih motril izpod čela. Na srečo se je na stopnicah pojavila tudi vzgojiteljica Lea Globočnik in prekinila zadrego. Tovarišica Lea je med bivanjem v internatu postala njihova druga mama. V vsakem gojencu je skušala najti tisto dobro ali najboljše, kar bi jim vsak dan koristilo v šoli in tudi pozneje v življenju. Nekaj časa je bila njihova vzgojiteljica tudi Vera Dulmin, ki je vedela, da so v Domu iger in dela zbrani otroci v večini brez očetov, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so med vojno vihro izgubili oba starša. »Preveč je v vojni videla in doživela, saj je bila kot bolničarka udeleženka legendarnega pohoda 14. divizije na Štajersko. Kaj vse nam je povedala, ni bilo mogoče pozabiti vse do danes.«

Sobivanje in medsebojno sodelovanje

»Tedensko učenje na Gradu je bilo ves čas namenjeno izpolnjevanju vsakodnevnih šolskih obveznosti in pridobivanju potrebnega znanja. Vendar ne le tistega, ki naj bi ga pridobili v šoli, marveč tudi sprejemanja dodatnih znanj in socialnih veščin, ki so izhajale iz našega sobivanja in medsebojnega sodelovanja. Med vsem znanji in metodami oblikovanja osebnosti mladih gojenk in gojencev po Makarenku, bil je vodilni ukrajinski oziroma ruski pedagog svojega časa, je moralo biti skladje in ravnovesje, kar je pomenilo, da je moral biti odličen dijak enako dober tudi pri delu in nudenju pomoči sošolcem s slabšimi ocenami.«

Doživeli so tudi dan, ko je prišel nov upravnik Alfonz Inkret. Z njegovim razumevanjem in dovoljenjem se je Herman Berčič nekaj zadnjih mesecev v četrtem razredu nižje gimnazije lahko učil v vrtni uti. »To je bilo za nas nadobudne mladeniče nekaj posebnega in zelo spodbudnega. Danes vem, da je bila to svojevrstna nagrada za odnos do dela, učenja in nasploh do skupnega življenja na Gradu.« To so bila leta, trenutki, ko je Herman Berčič dobil osnove za srednješolsko in univerzitetno izobraževanje. Na odhodu iz internata mu je upravnik Inkret podaril knjigo Ferda Kozaka Popotoval sem v domovino, ki jo Berčič še danes hrani v svoji domači knjižnici.

Morje, cvetoči Portorož in vila Maria

Prvi upravnik Doma iger in dela Janez Grum je bil resda strog, a kot se spominja Herman Berčič, po srcu izjemen in tudi dober organizator. »Dosegel je, ne vem na kakšen način, da smo po zaključku šolskega leta vsi odšli čez poletje za dva meseca v Portorož. V vilo Maria desno od hotela Palace, ki še danes stoji in kjer je krasna plaža. Sončni dnevi na plaži so tekli med učenjem plavanja, nabiranjem školjk, gradnjo gradov, ustvarjanjem posebnega razpoloženja ob petju in druženju. Koliko novih izkušenj sem pridobil.«

Knjiga Hermana Berčiča je resnično polna doživetih zgodb, spominov. O življenju v otroštvu, zgodnjih mladostniških letih, pobegu v kino, pripetljajih med učnimi urami in na dvorišču, ko so igrali igro med dvema ognjema. O prvih simpatijah in listkih v »njeni« šolski torbi. Opisuje brezskrbna potepanja po Brežcah in Pirmancah, pohod v rudno jamo, o prvih smučarskih zavojih. »Mami, ki je bila za tiste čase zelo izobražena, bila je knjigovodkinja, nas je z bratom in sestro znala navdušiti za veliko stvari. Bil sem tudi otrok Zelenice. Smučarija mi je dodala, da sem na fakulteti postal učitelj smučanja. Bil sem prisoten, ko so postavljali sedežnico na Zelenici in tudi ko so jo podirali.«

Smučarski skoki kar v spalnici

V spalnicah na Gradu so imeli pograde. »Fantje smo bili seveda navdušeni nad Janezom Poldo, ki je bil prvo ime jugoslovanskih smučarskih skokov. Vsak ga je hotel posnemati. Ko je prešla deseta ura zvečer in sta povsod vladala tišina in mir, je nekdo v sobi predlagal, da uprizorimo skoke, tako kot da skačemo v Planici,« se spominom nasmeje Herman Berčič. Domišljija brez meja, le da jo je prekinil upravnik Grum, ki je prihrumel v sobo in jih spravil nazaj v trdo realnost.

Skupno življenje nas je za vedno zaznamovalo

»Knjiga Tam, kjer smo zoreli, je v prvi vrsti namenjena gojenkam in gojencem ter sošolkam in sošolcem iz osnovne šole in nižje gimnazije, ker vsi niso bili v internatu. Didovci, kot so nas imenovali, smo po ocenah izstopali navzgor. Kar je bilo pa izjemno: prav dobri učenci, dijaki smo bili na koncu leta nagrajeni s torto, odličnjaki pa z malim pujskom. Pred 35 leti sem organiziral srečanje v Tržiču, nekaterih danes žal več ni med nami. Odločil sem se, da je zdaj skrajni čas, čeprav je verjetno to dvajset, trideset let prepozno napisano, da spomine zberem v knjigi. Ta ideja je zorela in jaz sem se na isti način, kot sem se učil v uti na vrtu Gradu, ki še danes stoji, lotil pisanja,« je še dejal Herman Berčič, profesor Fakultete za šport v pokoju. Posebnost knjige je tudi v tem, da je avtor k doživetim zgodbam iz mladosti, ki so jim na nedavni predstavitvi prisluhnili številni obiskovalci, dodal današnji pogled.