Temna stran Dela

»V drugi in tretji knjigi trilogije o časopisu Delo (časovno zajemata samo obdobje propadle 'čebinsko-udbovske' Slovenije) pišem o temnih in svetlih straneh tega slovenskega, z naskokom, vodilnega tiskanega dnevnika. Ob tem moram poudariti, da gre pravzaprav za skupno (dvodelno) knjigo, saj je paginacija za obe knjigi enotna. Dalje, Prolog za obe knjigi je skupen, Epilog 'skupnega' pisanja je na koncu tretje knjige in tudi Imensko kazalo. Arhivski viri in Viri faksimilov in fotografij obeh delov ('temnega' in 'svetlega') so prav tako na koncu tretje knjige. Pred leti sem si to pisanje zamislil nekoliko drugače oz. širše. Hotel sem poleg podrobnega opisovanja 'temnih' in 'svetlih' novinarjev ter nekaterih 'temnih' zunanjih sotrudnikov obdelati tudi nekatere pomembne teme in hkrati prikazati, kako jih je v preteklosti obravnaval vodilni režimski časopis Delo. Toda s tem bi knjigi, ki sta sedaj v dveh velikih 'kosih' pred vami, presegli vse razumljive meje 'knjižnega' obsega. Zato sem prvotni pisni načrt zožil in je sedaj, dragi bralci, pred vami, da se zagrizete vanj. Čeprav je obseg dela glomazen, ima eno dobro lastnost. Miže lahko odprete knjigi in ju začnete brati kjerkoli. Vedeti morate samo, da je nekoč, v propadli socialistični Sloveniji, obstajala široko razpredena tajna politična policija v zasebni lasti komunističnega vodstva, ponarodelo Udba, ki je masovno zalezovala in šikanirala in psihično in tudi fizično uničevala ter tudi pravosodno procesirala prebivalce Slovenije ter zalezovala tujce, ki so prihajali k nam. Svoje lovke je raztezala tudi v zamejstvo in pravo tujino …« (str. 9–10)

Navedeni odlomek je iz »prologa« v to debelo knjigo. Njen avtor Igor Omerza je zdaj že pravi specialist za raziskovanje udbovskih arhivov oziroma tistega, kar je od njih ostalo. Izdal je že celo vrsto knjig, postal je pravi udbovec Udbe, zalezuje jo in preiskuje in poroča o njenih tajnih in temnih rabotah. Ko je leta 2010 izšla njegova prva udbovska knjiga (Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584), smo ga povabili na Glasovo prejo v Preddvoru. To pot se je lotil udbovskega ozadja našega osrednjega dnevnika in ga razložil v dveh knjigah: prva govori o njegovi temni, druga o svetli strani Dela. V prvi preiskuje Delove urednike in novinarje, ki so bili sodelavci Udbe, v drugi pa tiste med njimi, ki jih je ta ista Udba preiskovala. Njene sodelavce v redakciji Dela obravnava v dveh skupinah, v prvi so »kapitalci«, v drugi »manjše ribe«. Njihovih imen tu ne bom našteval, med njimi so mnogi prvaki Dela in človek se sprašuje, ali so bili v to raboto prisiljeni ali pa so jo opravljali prostovoljno. Bi bili, če je ne bi, sploh lahko, kar so bili?