Teta Marička in brat Valentin

Tudi te podatke sem v celoti prevzela po zapisih bratov Šturm z družinama in se lepo zahvaljujem zanje.

Gregor Šturm in Marija Tavčar sta imela pet otrok. O prvem sinu Gregorju ne vemo veliko. Iz Ljubljane je odšel na Dunaj, kjer je postal postajenačelnik dunajskega tovornega kolodvora Južne železnice. Hčerka Jožefa (*1835) je umrla po slabem letu in pol, sestra dvojčica Valentina Marija (*1828), je šla kmalu za njo. Druga Marija pa je štiri mesece po svoji poroki povila prvega otroka.

Sin Valentin je ostal v Poljčah in skupaj s starši sredi 19. stoletja znatno povečal posest in premoženje. Leta 1848 je prišlo do zemljiške odveze, kar je navadnim kmetom kar naenkrat prineslo lastništvo kmetije, ki so jo obdelovali. Marsikateri se ni znašel v razmerah, ko je moral sam nositi tako odgovornost. Nekateri so novopridobljeno zapili ali zaigrali. Posesti so pokupili njihovi premožni sosedje. Valentin je v tem času pridobil več hiš in zemljišč v Poljčah. V občini je bil ugleden veljak, gostilno je povečal in nudil prenočišča. Ukvarjal se je z veleprodajo vina (glej podlistke Stric Francl in Uspešni podjetnik Šturm).

Šturmovi in Franckovi (Paulinovi) so se sorodstveno povezali preko Maričke (*1870). Tej je pri 13 letih umrl oče, tri leta kasneje pa še mama, njena brata sta bila tedaj stara le devet in šest let. Francl je bil od Maričke deset let starejši, njegov brat Papi, ki mu je bila prvotno namenjena za nevesto, pa pet let. Tine Šturm je umrl že tri leta pred poroko, torej sta se Paulinom za ženitno povezavo dogovorila, ko je bila še otrok. Njen brat Karel je leta 1898 maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani, nato je zaključil študij agronomije in kot kmetijski inženir dobil delo inšpektorja v Ljubljani.

Veleposestnik Valentin ml. se je v Poljčah preselil v novejšo in večjo stavbo (št. 23). Poročil se je z Elizabeto Wucherer, najmlajšo hčerjo Johanna Wuchererja (tudi Johan Vuherer, po domače pr' Krištof) iz Lesc št. 6. Elizabetina sestra Ivana se je poročila v družino Šumi. Krstna botra njune hčerke Ide Marije sta bila Karel, stric dojenčice, in Ivana Legat, posestnica. Zakonca sta se v Poljčah lotevala različnih podjetniških podvigov: imela sta hotel s slikarskim ateljejem, za goste je bil zajezen potok in postavljeno kopališče, ukvarjala sta se tudi s proizvodnjo sukna. Vasi pod Karavankami so bile turistično zanimive, saj je skoznje tekla pot iz Ljubljane, Kranja, Tržiča, Bistrice, Begunj in naprej na Bled in Jesenice. Po prvi svetovni vojni se je tod na oddih vozil kralj Aleksander, gostili so tudi ministra dr. Antona Korošca. Življenjski utrip v Poljčah je bil monden, tako je bila tudi Elizabeta svetovljanska gospa »baročnega videza«, kot je pripovedoval kanonik Rafko Lešnik. Kipar Vojta Braniš ji je leta 1928 izdelal doprsni kip iz mavca. Sosed Ferjan ga je hranil do njene smrti, ga leta 1998 izročil begunjskemu župniku Martinu Erklavcu, nato ga je hranil Lovro Šturm, danes pa je v lasti družine Pugelj.

V podjetniških podvigih se Valentin ml. ni najbolj izkazal, v poslih je izgubljal. Leta 1930 ga je zadela kap. Sicer je preživel, a ostal prikovan na invalidski voziček. Zakonca sta vso posest v Poljčah prenesla na Dravsko banovino, v zamenjavo sta si izgovorila dosmrtni preužitek. Na domačiji je nastala kmetijska šola, kasneje pa vojaški učni center (kar je še danes), v katerem so se poslanci koalicije Demos na sestanku leta 1990 dogovorili za razpis plebiscita o osamosvojitvi Slovenije.

Valentin ml. je umrl že pred vojno, Elizabeta jo je preživela. Zanjo je skrbela družina soseda Slavka Ferjana (po domače Matuc). Zakonca sta pokopana na pokopališču v Begunjah, ob zidu, desno na sredini. Na plošči so zgoraj zapisana imena družine Legat, ki je kasneje prevzela ta grob.