Teti Manca in Zefa

Obe hčeri Aleša Paulina sta tekoče govorili nemško, znali izvrstno kuhati in se uglajeno vesti. Verjetno sta obiskovali samostanske šole.

Teta Manca je vodila Franckovo gostilno. Živela je v prvem nadstropju rojstne hiše v Podbrezjah. Kaki dve leti pred smrtjo si je zlomila nogo pri kolku in od tedaj hodila le z berglami. Zanjo je skrbela sestra usmiljenka, ki ji je prebirala časopis, vedno le Slovenca. Enkrat je po časopis poslala mojega očeta. Prinesel pa ji je (morda nalašč) Jutro. Strašno se je razhudila. Teta Manca je bila zelo pobožna. Zelo pogosto je molila. V sobi je imela sveto podobo Jezusa in Marije in pod njo večno lučko (stenj je plaval v olju, kot je bilo tedaj običajno tudi v cerkvah). Stric Eša je trdil, da je videl pri njej »vozni red v nebesa«, ki so ga prodajali rakovniški salezijanci. Pa ga je teta zelo hitro skrila.

Dvoril ji je fant z Jesenic. A ji ga oče Aleš ni dovolil, saj je snubca zanimalo predvsem njeno premoženje. Pa vendar so se po drugi strani vsi drugi otroci Aleša Paulina poročili s partnerji podobnih vzgibov. Morda so s svojimi računicami proti morebitnemu ženinu prigovarjali Mančini sorodniki. Bila je že vojna vihra in izseljeni vsi domači duhovniki, ko je teta Manca 27. 8. 1941 ob 16.55 mirno zaspala brez zadnje popotnice. Moj oče in drugi otroci so takrat kvartali pri sosedu Černetu. Sodar Tone Krmelj je prišel povedat, da je Manca umrla. Pokopal jo je mežnar, ne duhovnik.

Teta Zefa je bila pri 28 letih neporočena. Josip Tomše s kmetije na Ovsišah je začel skromno, a je v avstro-ogrski vojski napravil odlično kariero. S pomočjo Cerkve in inštruiranjem plemiških sinov na Dunaju je najprej uspel dokončati študij matematike. Sčasoma se je razvil v vrhunskega strokovnjaka za artilerijo, ki jo je tudi poučeval na Dunaju, spisal je več učbenikov s področja balistike ter bil med drugim sokonstruktor slovite Škodine havbice kalibra 305 milimetrov. A za preboj v višje sloje družbe in vojaško elito v tistih časih ni zadostoval le trud. Tedaj je veljal predpis, da se je višji uradnik smel poročiti le z nevesto, ki lahko doprinese vsaj za 30.000 goldinarjev dote (danes bi bilo to več sto tisoč evrov). Marsikateri Slovenec, ki se je želel povzpeti, si je takrat poiskal nevesto iz bogate židovske družine. Mati ljubljanskega fizika dr. Ivana Kuščerja, ki se je rodil na Dunaju, je tako prišla iz družine Kautzky. Tomše pa se je odločil, da si bo primerno nevesto poiskal v svojih domačih krajih. Ženitni posrednik je poiskal nevesto, ki je zmogla zahtevano doto in bila podobne krvi. Na Gorenjskem je takšen dogovor o poroki tedaj veljal za običajnega. Dasiravno je bila teta Manca starejša, je bila za bolj zaželeno izbrana Zefa, ki je veljala za prijetnejšo na pogled. Od treh otrok Jožeta in Zefe sta preživela Ana (*1891) in Fran (*1892). Družina je živela na Dunaju. Teta Marija je pripovedovala, da »ji je gospodinja vse rihtala«, otroka sta pa obiskovala najboljše internate. Tomše je medtem napredoval v podmaršala (najvišji čin, ki ga je kdaj v avstro-ogrski vojski dosegel Slovenec, v tistem času drugi najpomembnejši artilerijski čin avstro-ogrske vojske). Med prvo svetovno vojno je predsedoval Cesarsko-kraljevemu tehniškemu vojaškemu svetu.

Vse življenje je ostal zaveden Slovenec. Ni pozabil gmotnih preizkušenj svoje mladosti, zato so na njegovem dunajskem domu revni slovenski študentje vedno našli zatočišče in tudi gmotno podporo. Cesar Franc Jožef ga je povzdignil v plemiški stan. Za plemiški naziv si je izbral pl. Savski dol. Po razpadu Avstro-Ogrske je stric Tomše optiral za Jugoslavijo in s tem tudi sprejel štirikrat nižjo pokojnino, kot so jo prejemali njegovi nekdanji oficirski kolegi, ki so se odločili za življenje v Avstriji. Cepil je drva in obdeloval vrtiček na Štrithovi zemlji. V novi državi je živel nadvse skromno življenje.

Nekaj mesecev po praznovanju zlate poroke je umrl v svoji hiši ob Ljubljanici. Teta Zefa je umrla ob napadu na Jugoslavijo v Beogradu. Bombardiranje Beograda 6. 4. 1941, ki se je začelo ob štirih zjutraj, je sicer mirno prestala v stanovanju hčerke Ane, le potožila je, da ji niso dali zajtrka.