Tevje

Tevje (Hacquetia epipactis) je od deset do dvajset centimetrov visoko socvetje z ovršnim kobulom, ki ga obkroža pet ali redko več velikih rumenozelenih listov. Zanimivo je, da so zunanji cvetovi moški, notranji pa dvospolni. Listi so pritlični in dlanasto razdeljeni. Cveti od aprila do maja po listnatih, posebno bukovih gozdovih.

To ni gorska rastlina, v naš izbor je prišla zaradi njenega znanstvenega imena. Opisal jo je že Scopoli pod drugim imenom, vendar jo je švicarski botanik Augistin Candolle leta 1830 postavil v nov, zanjo poseben rod, in jo imenoval po znamenitem francoskem kirurgu in porodničarju Balthasarju Hacquetu (1739–1815).

Ta je prišel na lastno željo leta 1766 v Idrijo, kjer je ob rudniku živega srebra že deloval kot obratni zdravnik Giovanni Antonio Scopoli (1723–1788), ki se je zavzeto ukvarjal z raziskovanjem narave, še posebej rastlin in žuželk.

Tudi Hacquet se je močno zanimal za kranjsko floro in je naredil še danes ohranjen herbarij ter izdal knjigo Plantae alpinaea carniolicae (Dunaj 1782), v kateri najdemo njegove risbe in opise dvanajstih rastlin iz Julijskih Alp in Istre. Bil je zelo plodovit pisec, saj navajajo kar šestdeset njegovih del, ki segajo od medicine in veterine do geologije in botanike. Svoje bivanje v Idriji je kirurg v prostem času izkoristil za mnogotere raziskovalne ekskurzije na terenu, kjer je preučeval tako geološko podlago kot njen rastlinski svet. Svoje izkušnje s teh potovanj je objavil v obsežnem knjižnem delu Oryctographia carniolica (1778), ki je kot prvi, prevedeni del izšla pri nas leta 2022 kot Fizikalno zemljepisje vojvodine Kanjske, Istre in deloma sosednjih dežel (Zal. Knjižnica Jožeta Udoviča in Založba Maks Viktor Cerknica).

Leta 1773 je zapustil Idrijo in se preselil v Ljubljano, kjer je ostal do leta 1787. V tem času je deloval kot predavatelj na novoustanovljenem mediko-kirurškem zavodu pri ljubljanskem liceju. V kranjski prestolnici se je seznanil z razsvetljenskim krogom barona Žige Zoisa, za katerega je naredil ekspedicije v Triglavsko pogorje. Balthasar Hacquet je bil član mnogih znanstvenih združenj po Evropi.

Leta 1787 je odšel na vabilo v galicijski Lvov, kjer je na tamkajšnji univerzi prevzel mesto profesorja naravoslovnih ved. Že v Ljubljani, pa tudi pozneje, je raziskoval obsežna gorska področja, tako v Alpah kot v Karpatih, in o vsem tem izdajal tiskana poročila. Leta 1803 so ga premestili na univerzo v Krakovu, kjer je ustanovil naravoslovni kabinet. Po upokojitvi je živel na Dunaju, kjer je leta 1815 umrl.