Tisočletja Tomšičeve ulice

Tomšičeva ulica morda v sodobnem času ni najpomembnejša kranjska ulica. Je zgolj »sestra« osrednje Prešernove ulice in teče od severa proti jugu vzporedno ob njenem desnem boku še nekoliko dlje, skoraj do rožnovenske cerkve. Drugače je bilo v dolgoletni zgodovini tega območja, saj je tu potekal obrambni zid na zahodno stran proti Savi, ki je naselbino in njene prebivalce na skali še dodatno zavaroval.

Pa vendarle na tem mestu ugotavljamo, da Tomšičeva ulica v zadnjih desetletjih znova pridobiva pomen, saj so na njej za mesto Kranj in širšo Gorenjsko pomembne kulturne ustanove, najprej območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine, nekaj dlje eno od najbolj kreativnih prizorišč urbane kulture Layerjeva hiša in nato še kompleks gradu Khislstein z upravo in razstavišči Gorenjskega muzeja ter letnim gledališčem. V starem mestnem jedru Kranja, še posebno na omenjeni ulici, so v zadnjih desetletjih potekale številne infrastrukturne in druge obnove, tako v pristojnosti Mestne občine Kranj kot v nekaterih zasebnih hišah. Ob tem so potekale tudi številne arheološke raziskave preteklih naselbinskih ostalin.

Z mislijo na arheološke najdbe se tokrat odpravimo na novo občasno arheološko razstavo Svetinje in črepinje, Arheološke najdbe s Tomšičeve ulice v Kranju, ki so jo pred mesecem odprli v Gorenjskem muzeju v gradu Khislstein, seveda na Tomšičevi ulici 44.

Stopinje, stare 1700 let

Še preden se povzpnemo v nadstropje v razstavne prostore, nas na hodniku nasproti recepcije na steni preseneti v okvir pripet maltni tlak z odtisi nog iz 4. stoletja. Odkrit je bil leta 2008 nedaleč stran na severnem dvorišču (kjer so danes tribune letnega gledališča). Z njim je bil delno tlakovan manjši prostor poznorimske stavbe višjega bivalnega standarda z ogrevanjem v glavnem prostoru. V tlaku, ohranjenem v velikosti 3 krat 2,7 metra, so stopinje treh otrok, psa in prašiča.

Ob tlaku je na ogled domišljijska upodobitev Irene Jeras Dimovske, v sliki in besedi pa je predstavljeno tudi, kako so tlak dvignili s tal ter ga z različnimi postopki pripravili za prezentacijo na razstavi. Če odtisov nog morda ne vidimo na tlaku, je poleg na voljo še risba z vrisanimi odtisi.

»Taki odtisi so neposredni stik s preteklostjo in lahko bolj začutimo ljudi tistega časa,« je povedala arheologinja v Gorenjskem muzeju in vodja razstavnega projekta Svetinje in črepinje, dr. Veronika Pflaum. »Že ob odkritju je bilo dogovorjeno, da se ta del tlaka dvigne in bo muzej poskrbel za njegovo predstavitev. Tlak je očitno čakal na pravi čas, in ker tokrat predstavljamo arheološke najdbe s Tomšičeve ulice, ta pa je prav s tukajšnjega dvorišča, smo se odločili, da ga restavriramo in pokažemo na razstavi.«

V Gorenjskem muzeju se že nekaj let intenzivno posvečajo urejanju in inventariziranju najdb izkopavanj, ki so na Tomšičevi ulici potekala med letoma 1989 in 2009, s svojimi strokovnimi ekipami pa so jih izvedli arheologi dr. Milan Sagadin, mag. Draško Josipovič, dr. Rafko Urankar in Barbara Hofman.

Arheološke raziskave so dale ogromne količine gradiva, na razstavi pa je predstavljen izbor najdb z desetih različnih lokacij. »V letošnjem letu smo načrtovali večjo arheološko razstavo, in ker smo se zadnja leta ukvarjali predvsem z urejanjem teh najdb, se mi je zdelo smiselno, da jih pokažemo,« pove arheologinja. »Ljudje iz Kranja poznajo predvsem najdbe iz grobov, kjer ni manjkalo bleščečega nakita in izstopajočih predmetov, prav pa je, da Kranjčani spoznate tudi naselbinsko dediščino mesta, ki pa je za nas arheologe zelo zahtevna in kompleksna za proučevanje. Vedno je mlajša poselitev v neki meri uničila starejšo in je težko razbrati pretekle sledove in jih potem v čim bolj razumljivem kontekstu prikazati javnosti.«

V središču Tomšičeva ulica

Najdbe, ki so predstavljene na razstavi, so v strokovni ekipi, v kateri sta poleg dr. Veronike Pflaum sodelovala še arheologinja Manca Omahen Gruškovnjak in študent arheologije Domen Perne, izbrali glede na njihovo razpoložljivost in primerno ohranjenost, merili pa sta bili tudi osebna afiniteta in njihova strokovna izpovednost. Sogovornica pove, da ne gre za sistematičen strokovno utemeljen izbor, temveč do neke mere naključen nabor najdb iz depojev.

V izbor so vključili predmete iz vseh obdobij, od prazgodovine do sedanjosti. Seveda posamezna obdobja zaradi različno intenzivne poseljenosti in zaradi različne ohranjenosti najdb niso enakovredno zastopana. Razstava tako predstavlja odkrito materialno kulturo preteklih obdobij, ne pa izsledkov izkopavanj. Kratki povzetki izsledkov terenskih raziskav so v razstavo vključeni le kot osnovna informacija o izvornem kontekstu predmetov, saj bi bile za celostno predstavitev izsledkov izkopavanj vključno z najdbami potrebne poglobljene znanstvene obravnave. »V preteklosti se jim je veliko posvečal že dr. Milan Sagadin in njegova dela so bila dragocen izhodiščni vir za našo razstavo,« doda Veronika Pflaum.

Ob številnih najdbah s področja mesta Kranj, v Gorenjskem muzeju namreč hranijo več kot 12.000 enot različnih arheoloških predmetov, so se, kot rečeno, tokrat morali omejiti. Za Tomšičevo ulico so se odločili, ker je bilo v vseh obdobjih ob obzidju to zelo pomembno območje poselitve, od tod pa so tudi nekatere pomembnejše kranjske najdbe, na primer poznoantična lamelna oklepa.

»Želeli smo pokazati presek vsega tega, kar je bilo najdeno pri izkopavanjih. Velika večina najdb se hrani v depoju kot dokument in res majhen delež je primeren za prikaz na razstavi,« pove arheologinja. »Ampak mi smo kljub temu želeli pokazati tudi črepinje.«

Svetinje in črepinje

Na razstavi so v prvem prostoru poudarjeni predmeti z vseh lokacij, predstavljenih na razstavi, v preostalih prostorih pa so najdbe razstavljene po lokacijah izkopavanj po vrstnem redu hišnih številk. Talne oznake številk nas vodijo tudi skozi razstavo. Mnogi predmeti so prava paša za oči; če si jih ogledamo dovolj pozorno in jih ob kratkem zapisu umestimo v določeno obdobje, nas nemalokrat navdušita mojstrska izdelava in ob tem občutek izdelovalcev za estetiko, prav tako pa zanimanje vzbujajo različni materiali, ki so jih uporabljali naši predniki. Z nekaj domišljije se lahko tudi v sodobnem času podamo v zgodbe, ki jih nosijo predmeti.

Pravi razstavni biser je drsalka, izdelana iz kosti, iz 4. stoletja, ena od najdb s Tomšičeve 38, svojo zgodbo s seboj nosi medeninasto šestilo iz Layerjeve podobarske delavnice ... Le kdo si je prislužil značko s konjenikom iz svinca s konca srednjega veka? Zanimivi so talilni lončki, v katerih so talili baker, kositer, cink in svinec, odkriti na Gasilskem trgu ...

Ob nekaterih predmetih so opisani tudi posamezni konservatorsko-restavratorski postopki in analize, izvedene na njih ob pripravah razstave. Kot pove sogovornica, so ob pripravah razstave v preteklih dveh letih najobsežnejše delo opravili konservatorji-restavratorji, pri čemer sta glavnino posegov na eksponatih izvedli sodelavki iz muzeja Anamarija Dimovska in Sandra Dimitrijevič, sodelovali pa so tudi z gostujočimi strokovnjaki.

Razstava je zračna in pregledna. Za prostorsko postavitev je poskrbela Arjana Furlan Prijon, grafično oblikovanje razstave in kataloga ter celostna podoba razstave pa sta delo Barbare Bogataj Kokalj. K nekaterim vitrinam z razstavljenimi najdbami so dodane velike ilustracije Irena Jeras Dimovske.

»Pri postavitvi smo izhajali iz tega, da se sprehodimo po ulici in s tem po posameznih lokacijah, kjer so bili najdeni predmeti, ki smo jih gradirali na tri različne nivoje. Nekateri so na delovni mizi skupaj s škatlicami, v katerih so predmeti, spravljeni v depojih, spet drugi so v vitrinah in imajo nekoliko bogatejšo svetlobo, bogatejši ambient, v prvem prostoru pa so izstopajoči predmeti, izbrani z vseh lokacij. V tem prostoru začneš ogled in se vanj ponovno vrneš,« je povedala Arjana Furlan Prijon.

Na razstavi je poskrbljeno tudi za pedagoške vsebine, ki sta jih pripravili Ana Debeljak in Magda Zore.

Tudi razstave osmišljajo arheologijo

Razstava je namenjena tako širšemu občinstvu kot arheološki stroki. »Ko si ogledujem te najdbe, se mi zdijo kot stari znanci. Kar nekaj sem jih že sam zrisal in objavil, ampak zdaj, ko so tu lepo očiščene in povzdignjene v vitrine, dobivajo dodatno vrednost,« pove Kranjčan in arheolog dr. Milan Sagadin, ki je veliko izkopaval po mestu, v katerem živi. »Mnogi predmeti ne privlačijo s svojo estetiko, privlači pa njihova zgodba, ki jo mora povedati muzealec.« Ob tem dodaja, da je dobro pokazati vse te najdbe Kranjčanom, saj so kar nekaj časa trpeli razkopane ulice in so izkopavanja financirali kot davkoplačevalci. »Tudi vsi občinski prepiri, ki smo jih bili takrat deležni na terenu, ob takih razstavah potihnejo. Razstave so tiste, ki na neki način dajejo tudi smisel našemu delu.«

»Seveda sem si razstavo najprej ogledal skozi svoje oči in iskal predvsem najdbe, ki sem jih sam izkopal in so mi znane. Nekatere predmete sem komaj prepoznal, saj so, potem ko gredo v dodatno konserviranje, še toliko lepši,« pa po prvem sprehodu po razstavi pripoveduje terenski arheolog dr. Rafko Urankar, ki je izkopaval na območju današnjega letnega gledališča Khislstein. Da gre predvsem za jagodni izbor predmetov s čudovitimi zgodbami, še dodaja, ter da se v muzejskih depojih skriva še mnogo podobnih zgodb.

Na razstavi je na ogled okrog tristo predmetov, ki nas popeljejo v različna časovna obdobja kranjske naselbinske kulture.