Tomše v romanih, 2. del

Znamenita romana Josepha Rotha opisujeta habsburško monarhijo do Hitlerjeve zasedbe skozi oči slovenske družine. Vidne so paralele med rodbinama Trotta in Tomše.

Vnuk Jožefa Trotte pl. Sipolje, Carl Josef iz romana Radetzkyjeva koračnica (1932), je nepričakovano umrl na fronti, pripoved v Kapucinski grobnici (1938) se nadaljuje z vnukom brata Jožefa, Franza Ferdinanda Trotta. Čeprav se je gibal v plemiških krogih in so ga ogovarjali s Herr Baron, je poudarjal predvsem svojo meščansko plat. Njegov oče je bil kemik, upornik zoper cesarja, več let je preživel v ZDA, bil je lastnik dveh časopisov v Zagrebu, zagovarjal je slovansko kraljevino. (glej Tomše v romanih, 1. del)

Našega Franza Ferdinanda je leta 1913 obiskal bratranec, kmet in sezonski pek maronov. Pogovarjala sta se slovensko. Prosil ga je, da bi za sina znanca iz Zlotograda v Galiciji zagotovil mesto na konservatoriju. Franz Ferdinand se je obrnil na znanca, grofa Chojnickega iz Galicije, in slednji je fantu diskretno priskrbel želeno mesto. Tomšetova otroka sta obiskovala najboljše dunajske internate. Tudi likoma v romanu – Carlu Josefu in Franzu Ferdinandu Trotti – sta njuna očeta omogočila privilegirano življenje v aristokratskih krogih. Tomše je vse življenje ostal zaveden Slovenec. Na njegovem domu so revni slovenski študentje vedno našli zatočišče in gmotno podporo. Podobno je ravnal Franz Ferdinand Trotta, ko je fantu iz Galicije omogočil dostop do dunajskega konservatorija.

V tistih časih je veljal predpis, da se višji oficir sme poročiti le z nevesto, ki v zakon prinese vsaj 30.000 goldinarjev dote; danes bi to pomenilo več sto tisoč evrov. O doti gospoda Trotte v literarni zgodbi sicer ni govora, omenjena je le afera Carla Josefa, ko je nosečnica umrla ob porodu. Donosna pa je bila poroka Franza Ferdinanda z Elisabeth Kovacs, hčerjo dunajskega klobučarja, ki je obogatel med vojno. Omenjeni predpis je bil smiseln zaradi preprečevanja korupcije državnih uslužbencev. Cesar Jožef II. (sin Marije Terezije) je poudarjal geslo 'Alles für das Volk, nichts durch das Volk' (Vse za ljudstvo, nič preko ljudstva). Kar pomeni, da naj višji uradniki delujejo v dobro države in državljanov; to pa je mogoče le, če niso podkupljivi. Tako je tudi v resničnem življenju dota, ki jo je v zakon prinesla teta Zefa, v očeh avstro-ogrske vlade služila za preprečevanje podkupljivosti strica Tomšeta. Bili so prepričani, da bo manj verjetno, vsekakor pa dražje in s tem težje podkupiti uradnika, ki že ima nekaj, kot pa nekoga, ki ne premore ničesar. Danes se nam to nemara zdi nenavadno, a morda bi si s podobnim ravnanjem prihranili marsikatero afero.

Ob izbruhu vojne se je dal Trotta premestiti v Galicijo, kjer sta bila že njegov bratranec in omenjeni znanec. Njegovi dunajski prijatelji so bili ob tem užaljeni, a Trotta menil, da se ne more ozirati na »plesalce valčkov«. Vsi trije so padli v rusko ujetništvo. Uspelo jim je pobegniti iz Sibirije, Trotta je leta 1918 prispel na Dunaj. Njegova družina je izgubila vse razen stanovanjske hiše. Žena je živela z neko žensko. Uspel si jo je povrniti in rodil se jima je sin. Med obema vojnama je v Avstriji prihajalo do težkih socialnih trenj. Po Dunaju so odmevali streli. Fant iz Galicije, ki mu je Trotta pomagal na konservatorij, se je pridružil uporu in padel. Trotta je sina poslal v Pariz, da bi tam dokončal vzgojo.

Po razpadu Avstro-Ogrske je stric Tomše optiral za Jugoslavijo. V novi državi je živel nadvse skromno življenje. (glej Teti Manca in Zefa)