Tomšič, slovenski Wałęsa

Rojen je bil v Šmarci 2. avgusta leta 1937. Po končanem univerzitetnem študiju strojništva je dlje časa služboval v Nemčiji, kjer je spoznal razliko med evropskim demokratičnim sistemom in komunistično ureditvijo v Jugoslaviji. Ko se je leta 1976 vrnil v Slovenijo, se je zavestno z vsemi svojimi močmi zavzel za odpravo komunizma.

Tomšič je bil človek konkretnih dejanj. Ni se zadovoljil samo s kritiko, ampak je svojo besedo ter tudi življenje zastavil za delavstvo, da so delavci prvič v takratni državi prišli do političnih pravic. S svojim političnim poslanstvom je Tomšič začel leta 1986, ko se je v Kamniku vključil v razpravo o zazidalnem načrtu B3 Novi trg in organiziral občane, da so se uprli nameravanim razlastitvam zemlje na Kamniškem.

Od 9. do 15. decembra 1987 je vodil stavko pet tisoč litostrojskih delavcev, med katero je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi neodvisnih sindikatov in dana pobuda za ustanovitev socialdemokratske stranke. Tako se je v takratnih Titovih zavodih Litostroj začel proces nastajanja politične opozicije tedanjemu nedemokratičnemu sistemu. Tomšič je bil prvi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije (1989), ene od predhodnic današnje Slovenske demokratske stranke in Neodvisnosti – Konfederacije novih sindikatov Slovenije (1990–1997).

Berlinski zid je začel pokati v Titovih zavodih Litostroj

France Tomšič je s tem začel boj za demokratične spremembe v Sloveniji. S svojim političnim aktivizmom je prižgal iskrico, ki je zanetila slovensko pomlad. Slovenija je prav po Tomšičevi zaslugi konec osemdesetih let odigrala v Evropi vodilno vlogo pri demokratizaciji vzhodnega bloka – berlinski zid je začel pokati prav v Ljubljani, v elitni partijski tovarni Litostroj.

Jeseni leta 1989 je vodenje stranke prepustil dr. Jožetu Pučniku, ki je hkrati prevzel odgovornost za združevanje novih demokratičnih strank, da so se povezale v koalicijo Demos. Tomšič se je udeležil prvih volitev in bil izvoljen za poslanca v Družbenopolitični zbor Skupščine Republike Slovenije. Koalicija Demos je na volitvah doživela visoko podporo, da je lahko prevzela oblast in s tem odgovornost za osamosvojitev Slovenije.

France Tomšič pa je ostal zvest delavstvu. Zavedal se je, da politična demokratizacija ni dovolj, potrebna je tudi industrijska demokracija. Tako je s Konfederacijo novih sindikatov Neodvisnost prekinil monopol partijskega sindikata. Skupaj z najtesnejšo sindikalno sodelavko Alenko Orel sta imela velik vpliv na sprejem sodobne delavske zakonodaje, zaslužna pa sta tudi za širjenje ugleda Slovenije takoj po osamosvojitvi v mednarodnih sindikalnih in političnih krogih. Velike zasluge za razvoj delavskega gibanja jima priznavajo tudi predsedniki ostalih slovenskih sindikalnih central.

France Tomšič eden od utemeljiteljev slovenske države

France Tomšič je odigral zgodovinsko vlogo prvega glasnika korenitih družbenih sprememb, bil je tudi voditelj drugačnih sindikatov, bolj delavskih, in eden od pobudnikov vzpostavitve socialnega dialoga. Zato lahko upravičeno trdimo, da je bil Tomšič eden od stebrov prenove družbenega reda in slovenske osamosvojitve. In potem ko je z odliko opravil svoje poslanstvo, je umolknil, kar je usoda vseh velikih osebnosti, ki imajo zasluge za največje družbene premike v zgodovini nekega naroda. Tomšič je imel sposobnosti, ki krasijo ljudi v prelomnih časih, ko se na ruševinah starega gradi novo. Njegov govor je bil razumljiv, z ljudmi je hitro našel stik, njegovo delovanje je bilo ciljno usmerjeno v rešitve. Samo Tomšič je lahko popeljal delavce Titovih zavodov Litostroj, ponosa takratnega komunističnega režima, v Cankarjev dom, ki je bil zgrajen za partijsko elito tistega časa. Samo Tomšič si je lahko ustvaril dovolj zaupanja stavkajočih delavcev in pridobil njihovo podporo pod zahtevo za ustanovitev socialdemokratske stranke. V nadaljevanju je, prav zaradi litostrojske izkušnje, postal voditelj ljudskih množic, saj jih je znal z najpreprostejšimi zahtevami, kot je med drugimi bila, da moramo Slovenci imeti svojo puško, palico in mošnjo, z njihovim jezikom navdušiti, da so ponotranjili zapletene deklaracije slovenskih kulturnikov in razumnikov, za svoje sprejeli njihove provokativne zahteve po družbenih spremembah ter začutili enkratno zgodovinsko priložnost, ki se nam je zaradi ekonomskega propada komunizma ponudila v pomladi vzhodnoevropskih narodov.

Več lahko preberemo v Kamniškem zborniku iz leta 1996, kjer je Tomšič predstavil začetke demokratizacije na Kamniškem, v zborniku Demos na Kamniškem (2010) najdemo sploh zadnji intervju s Tomšičem (Damjan Hančič), obširen spominski članek je objavljen v Kamniškem zborniku iz leta 2012. Leta 2017 je izšel zbornik prispevkov s simpozija France Tomšič in njegov čas, predavanja so dostopna na spletni strani društva Demos na Kamniškem. Priporočam tudi Tomšičeve nedokončane spomine Od stavke do stranke (2010), ki jih je uredila in s svojim prispevkom obogatila Rosvita Pesek.