Travniške cvetice

Se kaj sprehajate po zeleni nižini, po naših gorenjskih travnikih? Potem se je treba skloniti in ugotoviti, kaj na takih kmetijskih površinah raste ... Trave, same trave! Nemci pravijo temu Wiesenacker (travniške njive) – nobenih cvetic, samo gole trave. Zakaj? Ker so za naše umne poljedelce vsakršne cvetoče rastline plevel, ki ga je treba kakor koli uničiti, najbolje z nekim strupenim herbicidom. In zato na takih »travnikih« ne boste videli nobenega metulja; sem in tja se bo spreletaval le kak osamljen belin, ki bo morda še našel kakšno križnico za svoje gosenice.

Botanika profesor Tone Wraber in magister Andrej Seliškar sta l. 1986 izdala knjigo z naslovom Travniške rastline na Slovenskem (Prešernova družba, Ljubljana), v kateri opisujeta sto pogostih vrst. Pravita takole: »Ne pozabimo, da so skoraj vsi nižinski travniki nastali zaradi delovanja človeka, ki je že pred davnimi časi na njihovem današnjem rastišču izkrčil gozdove različne sestave. Poznamo pa tudi naravne travnike, vendar v Sloveniji le nad zgornjo gozdno mejo.« Naj naštejemo nekaj cvetic: ripeča zlatica, travniška penuša, šentjanževka, detelje, navadna nokota, pravi ranjak, navadni dežen, kukavičja lučka, pokalica, mlečki, navadna lakota, zvončice, glavinci, grabljišče, rman, kozja brada, kukavice itn. itn.

Trizoba kukavica (Orchis tridentata) je stara vrsta »orhidej«, ki jo je leta 1772 opisal že naš znameniti naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli, nekdanji idrijski rudniški zdravnik. Vstavil jo je v drugo izdajo svojega enkratnega dela Flora Carniolica. Iz gomolja zraste do 40 centimetrov visoko steblo, ki ima pri tleh nekaj podolgovatih listov in nosi sprva socvetje značilne trikotne oblike. To se pozneje podaljša. Čeladasto zgornjo ustno ustvarja en list cvetnega odevala, drugi pa tridelno medeno ustno s temnejšimi pikami. Raste na prisojnih traviščih in na gozdnih robovih od nižine do srednjegorskega pasu do višine 1000 metrov. Po vsakem gnojenju bo ta rožica – kakor tudi druge kukavice – za dolgo izginila.

Travniška kadulja (Salvia pratensis) sodi med do 60 centimetrov visoke trajnice s štirirobim steblom. Socvetje je v obliki vretena s štirimi do petimi modrovijoličastimi čeladastimi cvetovi. Ko se čebela usede na spodnjo ustno, sproži oba prašnika, ki ji po hrbtu streseta cvetni prah in tako poskrbita za oploditev. Prava naravna mehanika! To je rastlina, ki ima rada prisojno lego na karbonatnih tleh. Tla so lahko plitva, vendar je njena korenina zmožna seči tudi meter globoko in je tako pionirska vrsta na neporaslih tleh, nasipih, ob poteh, na obrobju njiv, ob železniških progah in v podobnem okolju. Njena krmna vrednost je majhna in zato za poljedelca ni zanimiva, toliko bolj pa se lepo modrovijoličasto cvetoče rastline razveseli sprehajalec, ki ob njej zahrepeni po »travniku naše mladosti«.