Trpel sem kot duša v vicah

Jakob je pri dobrih devetdesetih ostal sam, saj je ženo pokopal pred skoraj dvajsetimi leti, nedavno pa tudi oba sinova. Zanj skrbijo trije nečaki, kajti tudi sestre, njihove mame, ni več med živimi.

»Ni hujšega, kot če na stara leta ostane človek betežen in sam. Hvala Bogu za nečake, radi me imajo, jaz pa njih, a ženo, s katero sva si bila nenehno v laseh, zelo pogrešam,« pripoveduje Jakob.

»Nikoli mi ni bilo z rožicami postlano,« nadaljuje. »Med vojno so nam rekli, da smo lahko veseli, če smo se do sitega najedli enkrat dnevno. Tudi po vojni ni bilo dosti bolje. Ljudje so bili lačni, prestrašeni, veliko jih je padlo, otroci so bili sirote brez očetov. Skoraj vsako hišo na vasi so zaznamovale krute usode. Bili smo goli in bosi, nismo imeli česa dati v usta. Kmetje smo morali delati zase in še za tiste, ki niso imeli lastne zemlje. Pa se je to dalo, veste, saj smo garali od jutra do večera, pa še spodbudo smo imeli, ker je obljuba o svobodi nenehno trkala na vrata.

Moji vrstniki so bili zaradi pomanjkanja hrane majhni in drobni, jaz sem se pa potegnil nekam v višave. Suh sem bil pa tako, da se je videlo skozme! Med vojno me doma niso pustili v nemško šolo, zato sem komaj znal brati in pisati. Pa bi se po vojni zelo rad vpisal v kakšno poklicno šolo, a mi spet niso dovolili. Star sem bil šestnajst let, ko so me prišli iskat, naj grem v brigado. Mama in sestra sta jokali, da to pa ne, kdo bo pa doma delal. A je tisti, ki je stal pri vratih, z roko potipal pištolo, ki jo je imel za pasom, pa sta takoj utihnili. Molčali sta tudi, ko so mi ukazali, naj vzamem s seboj konja.

Vlačil sem težke hlode, kar ni bila šala. Z veseljem smo delali, ker smo verjeli, da delamo za skupno dobro. Tam smo bili sami moški, za dekleta je bilo delo pretežko. Ob večerih sem hodil domov, da sem lahko nahranil konja. Delo v hosti, kjer smo podirali drevesa in vlačili hlode, je bilo zelo nevarno. Neaktiviranih min smo našli kar nekaj, a nadrejenih ni kaj prida brigalo za našo varnost. Za malico smo dobili skodelico proje in kos kruha. Po navadi je bil tako tanek, da se je videlo skozenj. Za kosilo so nam skuhali kakšno krompirjevo čorbo, klobaso so nam postregli le ob petkih. Iz čiste žlehtnobe! Ta dan je bil po krščanskih naukih brezmesen, spoštovali smo to, zato mnogi klobase niso pojedli. Odstopili so jo meni, ker nisem bil preveč natančen.

Čez pol leta – v tem času sem izgubil pet kilogramov – so me poslali še v kočevske gozdove. Tam je bilo malo bolje. Vsaj krompirja smo se lahko do sitega najedli. Nekoč smo doživeli bližnje srečanje z medvedko. Enega naših je do smrti raztrgala, drugi pa smo se od groze in strahu podelali v hlače.

Delali smo udarniško, zastonj, so pa imele delovne akcije v petdesetih letih močan politični pridih, saj jih je spodbujala Komunistična partija Jugoslavije. Pod večer, ko smo bili utrujeni, da bolj nismo mogli biti, smo poslušali še politične govore. Kaj točno so nam pridigali tisti, ki so nam prihajali prat možgane, ne vem več, saj sem zmeraj zaspal z odrtimi očmi. Se pa spomnim, da so se pripeljali v nobel avtomobilih, na sebi so imeli vojaške suknjiče z dvojnim zapenjanjem in zloščene škornje.

Ko sem dobil poziv k vojakom, sem bil presrečen, prepričan, da slabše, kot je bilo v brigadi, ne bo moglo biti. Najprej sem mislil, da bom služil dve leti in pol, potem pa so nam vojaščino skrajšali za pol leta. Vrstniki so šli na 'štelngo', kjer so se ga pošteno napili, potem so šli še k svojim dekletom na 'tingltongl', mene pa sta mama in sestra prepričali, da sem popoldne na roke pokosil unuko, zvečer pa sem, ob svetilki, žagal in cepil še drva. Zjutraj sem se malodane po vseh štirih privlekel pred šolo, kjer so nas naložili na tovornjak, ki nas je odpeljal na železniško postajo. Stlačili so nas v živinske vagone, in hajd proti Srbiji, od tam pa v Bosno! Okoli mene se je v strahu šepetalo, koliko vojakov vrnejo domov v 'svinčenih trugah', a se me te zle besede niso dotaknile. Četudi bi hodili po meni, četudi bi se iztirili, vseeno mi je bilo! Skoraj tri četrt poti sem spal v kotu vagona kot ubit!

Razmere tam doli so bile res čudne. Po gozdovih so se še zmeraj zadrževale oborožene skupine, ki so nasprotovale komunistični oblasti. Čeprav je bila moč ustašev do leta 1950 že močno oslabljena, so se posamezniki še zmeraj skrivali zlasti v odročnih predelih Bosne. Vsaj tako so nam razlagali v vojašnici. JLA je bila v visoki pripravljenosti zaradi možnosti sovjetske invazije ali sabotaž s strani prosovjetskih elementov znotraj Jugoslavije. Vojaško življenje v JLA je bilo že samo po sebi zahtevno. Spoprijemali smo se z napornim urjenjem na težkih in neprehodnih gorskih terenih, imeli smo slabo opremo, pa še tisto, kar so nam dali, so nam sotrpini ponoči ali zamenjali ali pokradli. Tudi pred patruljiranjem po odročnih območjih okoli vojašnice, ki je bilo fizično in psihično naporno, zlasti zaradi strahu pred zasedami ali minami, ki so jih za seboj pustili skrivači, so se nam tresle hlače.

V Bosni sem spoznal tudi nekega miličnika iz okolice Cerknice. Tja so ga poslali v prekomando, ker so se ga nadrejeni hoteli znebiti. Menda so se iz Bosne vrnili le redki … Vojaško življenje je bilo za nas, preproste kmečke fante, polno strahu, slabe hrane, uši, bolh, stenic … Le na obveznih 'obukah' sta se cedila med in mleko. Tisti, ki so nam predavali, so s takšno vnemo lagali sebi in nam, da so se nam na koncu prav smilili. Vso našo četo so sprejeli tudi v zvezo komunistov. Malo sem okleval, pa me je prijatelj, učitelj iz Gradiške, pregovoril z besedami, da mi bo članstvo nekoč še prav prišlo. In se ni motil!«

(Se nadaljuje)