Tudi o plapolajočih dolgih laseh

V sklopu serije Obrazi slovenskih pokrajin so v Banketni dvorani Kolperna na Jesenicah gostili Vitomirja Pretnarja. Znani Jeseničan, ki je poklicno pot začel v Železarni Jesenice, kasneje deloval v različnih podjetjih in predvsem v javni upravi – bil je tudi načelnik Upravne enote Jesenice in direktor občinske uprave –, je danes upokojenec, a še vedno izjemno dejaven. Ukvarja se s fotografijo in raziskovanjem lokalne zgodovine, piše za različne publikacije, sodeluje na literarnih delavnicah ...

Kot je povedal v pogovoru s Karmen Sluga, ga je fotografija pritegnila že v otroštvu, ko je v roke dobil star bratov fotoaparat na meh. Prve fotografije je napravil v šoli, ko je med poukom na skrivaj fotografiral profesorja Cundriča. Kasneje je v objektiv lovil različne motive, fotografiral v železarni, na potovanjih, s fotoaparatom je bil v zaporu, vojski, bolnišnici, policiji, tudi na vrhu najvišjega jeseniškega dimnika, od koder se je z višine 80 metrov javljal v živo za Radio Triglav. Zanimive so serije fotografij različnih ljudi, med njimi sta tudi najbolj znana jeseniška dvojčka Huso in Haso Kljunić (ki sta se udeležila tudi pogovornega večera). V zadnjem obdobju se s fotoaparatom potika po gradbišču nove stavbe Srednje šole Jesenice. Sem človek navad, je pripovedoval, na Jesenicah sem ob ponedeljkih in petkih, ko z upokojenci igram tarok, potem pa grem še fotografirat. Čeprav je doštudiral elektrotehniko (in kasneje postal magister sociologije), pa je v mladosti želel biti gradbenik, zato ga veliki gradbeni projekti navdušujejo. Serija fotografij bo, kot meni, izjemen dokument časa, v katerem bo ohranjen spomin na staro šolo, njeno rušenje in rast nove šolske stavbe, kot Feniksa iz pepela; upa, da bodo na ogled tudi na razstavi. V več kot petdesetih letih je sicer razstavljal doma in v tujini, prejel je različne nagrade, najbolj pa je ponosen na nagrado Muzeja moderne umetnosti za fotografijo treh železarjev v projektu Triglav po Triglavu. Danes je član Fotografskega društva Jesenice in Fotografskega društva Janez Puhar Kranj ter ima strokovni naziv F1 Fotografske zveze Slovenije.

Ob fotografiranju se je veliko ukvarjal tudi z zgodovino jeseniške fotografije, proučeval je življenje in delo znanih jeseniških fotografov Slavka Smoleja in Iva Koželja, ima tudi bogato zbirko starih fotoaparatov, tudi bratovega in očetovega, pa fotoaparata iz zapuščine fotografov Jožeta Žerjala in Jaka Čopa, od katerih vsak pripoveduje svojo zgodbo.

»Zanimajo me zgodovina in usode ljudi, in čeprav me je profesor Cundrič ocenil s 'cvekom' za slovnico, sem se do danes malo obrusil in rad tudi pišem,« je dejal v smehu. Tako sodeluje na literarnih delavnicah, njegovi prispevki so objavljeni v Jeseniškem zborniku in knjižicah Kako so na Jesenicah včasih živeli. Kot iskriv in duhovit sogovornik je v pogovoru nanizal tudi različne zabavne anekdote, obudil spomine na čas osamosvajanja na Jesenicah, ko so mestu vrnili smeti iz Bosne, spregovoril o nastanku jeseniškega grba, katerega avtor je Janez Suhadolc in je po njegovih besedah eden najboljših slovenskih grbov, poskusu odprtja prve jeseniške fotogalerije v takratni mlečni restavraciji, pa tudi o svojih plapolajočih dolgih laseh v času beatlomanije in odzivu nekdanjega tasta nanje ...

Pogovor je pripravila Občinska knjižnica Jesenice v sodelovanju z Gornjesavskim muzejem Jesenice.