Učiteljica, ki rešuje živali

»Biti učiteljica je zame osebno poslanstvo in način življenja,« ob današnjem svetovnem dnevu učiteljev pravi Mojca Furlan, Medvoščanka, ki v šolstvu dela že osemintrideset let. Na osnovni šoli je začela učiti že med študijem.

Ko je začenjala, so bili časi drugačni kot danes, ko se na področju vzgoje in izobraževanja srečujejo s številnimi izzivi in težavami. Poudarja, da je vse to tudi odraz današnje družbe. »Učitelji bi morali biti zelo izobraženi ljudje, široki, razgledani, z močnim moralnim čutom in širokim srcem. Brez vložka v znanje, v razvoj vrednot, v spoštovanje živega sveta in naravnih darov ter dela na sebi, ni pravega »rezultata«, se ne razvijaš, četudi misliš, da se. V današnji družbi zelo pogrešam medsebojno podporo, pomoč, sodelovanje, prijazno besedo spodbude. Želim se boriti proti egoizmu, narcisoidnosti in tekmovanju za točkami. Človek ne more izkoriščati vse okoli sebe, kar je možno, si podrediti naravo, živali, še ljudi, če se le da, da nabira novce za nove potrošniške neumnosti. Lepoto in smisel življenja se najde drugje, v sobivanju in povezovanju ljudi v lokalnem okolju, v spoštovanju narave in varovanju dragocenih naravnih darov, v njihovem občudovanju, v pomoči ranljivejšim od nas, ne pa v kopičenju materilanih dobrin. Po drugi strani pa bi se vsak, ki ima pet munut časa, rad vtikal v naše delo.«

Že od nekdaj jo je najbolj privlačilo naravoslovje. »Za učence sem organizirala in izvajala obiske v naravi, večdnevne tabore. Kot mlada učiteljica sem se tri leta udeleževala izobraževanj po Evropi s ciljem širiti med otroki in mladimi zdrav način življenja in skrb za varovanje okolje. Kasneje sem se vključila v raziskovalno skupino prekrasne in izjemne profesorice ddr. Barice Marentič Požarnik. Tam sem srečevala moje bodoče vzornike, ki me še vedno navdušijo, očarajo. Občudujem, spoštujem in cenim načelne ljudi, ki svetu prinašajo dobro. Zelo sem hvaležna za vse priložnosti, ki so se mi ponudile skozi leta mojih aktivnosti,« je pojasnila.

Njen doprinos družbi se je »uradno« začel s Prvimi koraki ekologijo, ki je prva slovenska izdana šolska knjiga za otroke o ekologiji. Izšla je leta 1992 in je bila razprodana. Ponosna je na pogum, ki ga je imela že pri 22 letih. »Vedno sem se trudila, da bi ohranjali okolje, da bi ga sprejemali kot dragoceno darilo, ki ga moramo varovati, spoštovati,« pravi. Poleg tega, da je učiteljica, je tudi prostovoljka, predsednica medvoškega Društva Reks in Mila, ki skrbi za varovanje okolja in pomaga živalim v stiski. »Kot dolgoletna mentorica mladim raziskovalcem, osnovnošolcem, sem na povabilo dveh deklet obiskala zavetišče. Takrat se je zame odprl nov svet, pravim, vzporedni svet, ki je očem skrit. »Navadni ljudje« ne vedo, kaj se dogaja nekje, stran od udobja varnih domov, ne srečajo se s stisko živali, ki trpijo zaradi lakote, bolezni, odprtih ran in zlomov, okuženih s črvi, zaradi pomanjkanja življenjskega prostora, skrivališč, grmovja, dreves, trave, zaradi vremena, ki se spreminja. Povoženih, a živih. Prej nisem poznala trpljenja živali, ki čutijo kot ljudje, ali pa morda še več, le da ne razumejo, zakaj se jim to dogaja.«

Skorajda ves prosti čas nameni skrbi predvsem za nikogaršnje mačke na območju Občine Medvode in tudi širše. »V društvu Reks in Mila že devet let izvajamo delavnice za otroke in odrasle, izobražujemo preko srečanj, člankov, medijev. S kužkom obiskujemo stare ljudi, jim beremo. Svetujemo po telefonu po vsej Sloveniji. Vsak dan oskrbujemo okoli 170 mačk na terenu, nekaj domačij s po 30 mački in nameščamo mačke za oddajo. Žal primernih domov ni, odgovornih skrbnikov od lani skoraj ni več. Izpostavila bi še neznanje in neozaveščenost novih posvojiteljev, ki posvajajo pse in mačke brez rodovnika ali z lažnim rodovnikom, in s tem nehote podpirajo zaslužek nepridipravov in 'šteparjev' živali za denar. Ti psi, mačke, činčile in drugi živijo v izjemno slabih razmerah, kjer so samice mučene, mladiči pa neoskrbovani. Ravnokar imamo tak primer trinajstih kužkov v Zavetišču Horju. Ne kupujte, če ne preverite razmer, kjer živali živijo. In prijavite slab odnos do živali. Vse našteto je za nas nepredstavljiv strošek. Vsak mesec znova nabiramo denar za hrano in veterino. Iščemo nove prostovoljce in nujno potrebujemo suho skladišče za hrano in tkanine,« pove.

Vesela je podpore Občine Medvode, ki občanom sofinancira sterilizacije in kastracije mačk in psov. »To je nujno potrebno, da ne pride do novih legel,« je še dejala. Sama se bo kot učiteljica in kot ljubiteljica živali še naprej trudila za načela, ki jih zagovarja, čeprav je to naporno in izrpajoče, zato upa, da se ji na terenu pridružijo novi prostovoljci.