Učiti se je treba vse življenje

Energija in predvsem predajanje vsega, kar zna, tudi drugim že vrsto let krasita Borjano Varjo Koželj. Zase pravi, da je bila že od malega prepričana, da je njeno poslanstvo predajanje znanja in izkušenj drugim.

»Moj dekliški priimek je Dolgan, saj sem po rodu Primorka. Že kot otrok sem imela pri tabornikih svoj krožek. V Ljubljani sem študirala ter nato učila na srednji ekonomski šoli in še prej na poklicni gradbeni šoli. Tam sem spoznala svojega moža. On je na gradbeni šoli učil strojništvo, jaz pa geografijo in zgodovino. V Škofji Loki je živela prijateljica Ljuba Kristan, njen mož pa nama je takrat pomagal, da sva dobila parcelo v Podlubniku, kjer sva začela graditi hišo. Tako sva prišla v Škofjo Loko in ob prvi priložnosti sem se zaposlila na škofjeloški strojni šoli, kjer sem leta 2002 pričakala upokojitev,« se svojega življenja pred upokojitvijo spominja Borjana Varja Koželj.

»Dejstvo je, da ko se upokojiš, najprej pospraviš vse po hiši in okoli nje, kar sem počela dve leti. Potem sva se srečali s takratno predsednico Društva upokojencev Škofja Loka Mano Veble, ki me je spodbudila, da pridem v društvo in začnem voditi krožke za člane. Tako smo deset let delovali v okviru društva upokojencev,« se začetkov svojega prostovoljnega dela spominja Borjana Varja Koželj, ki je bila tudi ustanoviteljica in dolgoletna predsednica Društva za podporo mladostnikom in odraslim z avtizmom. Prav tako je loška občinska svetnica.

Leta 2004 je ustanovila Društvo U3 – Univerzo za tretje življenjsko obdobje Škofja Loka. »Čeprav smo postali svoje društvo, vsa leta tesno sodelujemo z Društvom upokojencev Škofja Loka. Je pa naš program postajal z leti vedno bogatejši. Začeli smo namreč z jezikovnimi programi, predvsem učenjem angleščine in nemščine. Nato so se začele pobude za več znanja o umetnosti, zgodovini, geografiji. Kasneje pa se je pokazala tudi potreba po znanju računalništva. Vedno smo se trudili, da smo dobili dobre predavatelje oziroma mentorje,« pravi Borjana Varja Koželj.

Sedaj imajo nove prostore v nekdanji vojašnici, poleg izobraževanja pa je najpomembnejše poslanstvo Društva U3 poglabljanje prijateljskih stikov. Tako organizirajo različne razstave, hodijo na ekskurzije, sodelujejo pri objavah v glasilu Mi o sebi, imajo spletno stran, sodelujejo pa z različnimi domačimi ustanovami, od Loškega muzeja, Rdečega križa do Ljudske univerze Škofja Loka in drugih. »Ljudje se vedno bolj zavedajo, da se je treba izobraževati tudi, ko se upokojiš. Tudi takrat je treba svoje znanje izpopolnjevati. Prav tako je pomembno druženje, socializacija,« pravi sogovornica, ki je že vrsto let tudi ambasadorka vseživljenjskega učenja Andragoškega centra Slovenije, z možem imata tri otroke, a energije za prostovoljno delo ji ni nikoli manjkalo.

»Lahko rečem, da so bili moji domači ves čas na moji strani. Vsem se je zdelo logično, da delam kot prostovoljka,« pravi Borjana Varja Koželj, ki se je pred kratkim razveselila državnega priznanja. »Priznanje mi veliko pomeni, saj v našem društvu vsi delamo prostovoljno, vsa sredstva, ki smo jih zaslužili z dejavnostjo, so bila vedno namenjena potrebam društva,« še dodaja Borjana Varja Koželj, ki sicer kot predsednica Društva U3 zaključuje svoje delo, seveda pa ostaja zvesta prostovoljstvu tudi v prihodnje.