Umetnost, skovana iz železja

V kovačnici družine Globočnik v Cerkljah na Gorenjskem je še vedno živo tisto, kar izginja iz mnogih krajev – iskreno, fizično delo in spoštovanje do obrti, ki se prenaša iz roda v rod. Oče Janez, kovaški mojster z desetletji izkušenj, je svojo delavnico odprl tudi sinu Jaku (26), ki bo, kot kaže, družinsko tradicijo nadaljeval.

Jaka Globočnik je kovač, a ne povsem tak kot njegov oče. Medtem ko je bilo nekoč v središču podkovsko in vozno kovaštvo – podkovanje konj in izdelava delov za vozove in kmetijsko orodje – se on bolj vidi v umetnosti.

Kovaštvo mu je blizu že od mladih nog: najprej je pomagal zlagati spone in čistiti delavnico, kasneje pa je že sam začel kovati podkvice in svečnike. Bilo je obdobje, ko je skoval veliko železnih vrtnic, pa čas, ko so ga zelo zanimali noži. Njegovi prvi resni izdelki so začeli nastajati, ko je bil star okoli 15 let.

Danes ob redni zaposlitvi v A2U v Šenčurju, kjer servisira kolesa, ustvarja unikatne umetnine iz odpadnih kovinskih delov – predvsem iz starih kolesarskih verig, zobnikov, rotorjev, vijakov. »Tudi kakšen del starega pedala sem uporabil, ko so bili še železni, pa vilice …« našteva. Na ta način so nastali konjska glava v naravni velikosti, čebela in muha, ki sta bili seveda večji kot pravi, veliko ženskih teles – sprednji in zadnji profil, njegova zadnja umetnina pa je skoraj stokilogramski lev, ki je nastajal dva meseca, narejen pa je predvsem iz kolesarskih zobnikov, verig in vijakov. Trenutno je razstavljen v trgovini A2U na Rudniku v Ljubljani. Pravi, da ga živali še posebno privlačijo kot umetniški projekti, ujeti v izraz železa. Sedaj razmišlja o tem, da bi naredil jelena, a bi si pustil malce umetniške svobode in bi mu nadel prave rogove.

Kje pa lahko vidimo druga njegova dela, smo radovedni. Zasmeje se, da v bistvu nikjer, ker so bila delana večinoma po naročilu in takoj prodana, tudi v tujino. Krasijo domove, gostilne, celo stene podjetij.

Jaka Globočnik je sicer dokončal srednjo tehniško šolo in nato še študij strojništva v Škofji Loki. Že ko je bil srednješolec in potem študent je skoraj ves prosti čas preživljal v kovačnici. Čeprav je večkrat razmišljal, da bi zaradi garaškega dela kovaštvo opustil, ga je ustvarjalnost povsem prevzela. Danes uživa v tem, da lahko kombinira znanje, ročne spretnosti in umetniški izraz. Pravi, da je v ustvarjanju našel ravnotežje – med telesno utrujenostjo in notranjim mirom, izjemno rad ima namreč šport. Smuča, kolesari, skače s padalom, a vseeno vedno znova najde čas, da iz kosa kovine ustvari nekaj, kar pove več kot besede. Ni pa prvi v družini, ki je prijel za kovaško kladivo. Njegov ded je bil kovač, podkoval je konje v Lipici, kar je nadaljeval tudi njegov oče, ki pa sedaj že več desetletij ustvarja v domači kovačnici. Janez Globočnik je tudi t. i. hišni kovač Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri na Vrhniki. V zlatih časih se je izdelovalo ogromno zidarskih in tesarskih spon – »klamf« za zidarje in tesarje, podkev za podkovanje konj, delov za pluge … To so bili nekoč vsakdanji izdelki, se spominja. »Včasih so bile tu še njive, danes so vse naokoli hiše. Težje je delati in tudi poklic izginja. V Sloveniji je morda 15 kovačev, ki od tega še živijo,« pove. Ker je kovaški mojster, so dijaki in študentje iz BC Naklo, Srednje tehniške šole Škofja Loka in Fakultete za strojništvo v Ljubljani včasih pri njem opravljali prakso, a so birokratski predpisi sčasoma to onemogočili. Čeprav se je z leti veliko spremenilo, Janez Globočnik ostaja zvest nakovalu. Prilagodil se je, z izdelki sledi letnim časom. Ogromno naredijo ograj, zopet je aktualno popravilo plugov za oranje zemlje, se dopolni. Meni pa, da poklic kovača kot tak ne bo preživel, zanj pač ni zanimanja. Ne skriva, da je od nekdaj verjel, da delo plemeniti človeka, in tega je želel naučiti tudi svoje otroke. Danes s ponosom opazuje sinovo pot, njegove izdelke, ki so prava umetniška interpretacija obrti, ki se že dolgo bori za preživetje.