Uršula in naša Uršlja gora

Na 1696 metrov visokem Plešivcu nad Mežiško dolino, ki se danes imenuje Uršlja gora, je bila konec 16. stoletja sezidana cerkev, posvečena sveti Uršuli, zavetnici vzgojnih zavodov. Njen god je bil v sredo, 21. oktobra. Začeli so jo častiti že v 4. stoletju. Po njej se imenuje red uršulink, ki ga je leta 1535 ustanovila Angela Merici in je bil namenjen vzgoji deklet. Po legendi naj bi z Jutrovega zbežala na Pohorje, nato pa na Plešivec. Na Plešivcu oziroma na Uršlji gori so še danes vidne njene stopinje in jamice njenih kolen, na katerih je klečala. »Tu v skali so odtisi mojih stopinj in kolen. Kdorkoli bo stopil in pokleknil vanje, ne bo v nogah čutil nobenih bolečin. Vsake bolezni bo ozdravljen,« je zapisano na gori.

Uršulo naj bi na poti iz Rima v Köln umoril hunski kralj, ker ni hotela biti njegova žena. Po nekaterih virih skupaj z enajst tisoč tovarišicami, bolj verjetno pa z enajstimi ali pa samo z eno, ki ji je bilo ime Undecimilla, kar so kasneje spremenili v umdecim milia ali enajst tisoč.

Sozvočje glasbe in kulturne dediščine

»Cerkvena glasba ni nič posebnega. Vsa glasba od gotike do romantike se je razvijala v Cerkvi. Saj takrat nihče drug ni imel potrebnih znanj. Največji skladatelji so pisali za Cerkev ali pa so bili zaradi glasbe pri njej tudi zaposleni,« je pred leti v govoru za Gorenjski glas o cerkveni glasbi povedal lani umrli duhovnik, dirigent, zborovodja in muzikolog dr. Mirko Cuderman, rojen v Tupaličah v občini Preddvor.

O cerkveni glasbi pišem zato, ker je bil predvčerajšnjim v ljubljanski stolnici svetega Nikolaja prvi koncert slovenske svetovne sakralne glasbe, ki sta ga pripravila sopranistka Petra Vrh Vrezec in organist Gregor Klančič. Koncerti slovenskih in svetovnih sakralnih mojstrovin se bodo nadaljevali vsak četrtek ob 17. uri, na njih pa bodo poleg Petre Vrh Vrezec in Gregorja Klančiča sodelovali znani domači in tuji pevci in glasbeniki. Koncerti v ljubljanski stolnici, ki je biser kulturne dediščine v glavnem mestu, so tako preplet glasbe, kulturne dediščine in doživetje prostora. Ljubljansko stolnico so gradili od leta 1701 do 1706 po načrtih kapucina brata Florencijana in italijanskega umetnika Andrea Pozza.

Posvečena je bila leta 1707. Pred tem sta bili tu postavljeni manjša romanska in nato večja gotska cerkev. Stolnica je med najpomembnejšimi baročnimi spomeniki v državi in je od leta 2008 naprej zavarovana kut kulturni spomenik državnega pomena. Pri njeni notranji ureditvi je sodeloval tudi arhitekt Jože Plečnik, dve stoletji pred njim pa tudi Francesco Robba, Angelo Pozzo ter Paolo in Giuseppe Gropelli.