Usodne odločitve staršev

Jernej je odraščal v vasici blizu Kranja. Življenje ni bilo vedno lahko, saj je bilo v hiši veliko zdrah in prepirov. Malo zaradi stare tete, ki je živela z njimi, malo zaradi očeta, ki se je vdajal alkoholu, malo pa zato, ker so ga starši zapostavljali.

»Hišo so zgradili z lastnimi rokami, z denarjem pa jim je pomagala tudi teta Angela,« je začel pripovedovati.

»V zameno bi jo morala mama na stara leta negovati in skrbeti zanjo, žal je bilo ravno obratno: mama je zelo zgodaj postala dementna in uboga, betežna teta je imela z njo nemalo dela.

Hiša je bila enonadstropna, z velikim vrtom, kjer so rasli zelje, repa, fižol in krompir. Solate nismo sejali, saj je oče videti ni smel. Na meji s sosedom je nekoč, ko je imel trezno obdobje, posadil jablane. A smo jih morali posekati, ker so se sosedje zamenjali, novemu pa ni bilo všeč, da so veje segale na njegovo parcelo.

Starši so bili preprosti ljudje. Oče je delal (kadar ni bil na bolniški) v Planiki v Kranju, mama pa je, dokler je le lahko, skrbela za dom in naju z bratom. Bila je iz tiste generacije, ki je verjela v trdo, garaško delo in red. Bila je prepričana, da se da s palico preprosteje vzgajati kot brez nje. Ni skrivala, da je imela raje brata Jožeta, ki je bil tri leta starejši od mene, precej lep, visok in ne prav suh. S svojim nasmehom je začaral vse okoli sebe, tudi mamo. Ko je kakšno ušpičil, je namesto njega natepla mene.

Po naravi sem bil bolj tih in neroden. Z odprtimi očmi sem sanjaril, kako bom po vojaščini srečal kakšno pridno dekle, se poročil, imel družino in srečno živel do konca življenja.

Ko sva se z bratom prepirala, je mama vedno rekla: 'Jože je starejši in pametnejši kot ti. Poslušati ga moraš in ubogati!'

Pri desetih letih je Jože dobil novo kolo, hlače, mizar mu je naredil 'ta pravo' posteljo. Zame je bilo vse dobro. Največkrat je mama kupila kakšno malenkost od dveh žensk iz Hrvaške, ki sta po hišah prodajali 'cote' in kramarijo. Nekoč je sosed, ki je igral pri 'plehmuski', vzel brata s seboj na koncert v Ljubljano, jaz pa sem ostal doma in pomagal pri delu. Brat je kasneje, ko ga je imel malo pod kapo, večkrat omenil, da se je tisti dan naučil tudi kartanja in popivanja. Glasbeniki so ga, verjetno nehote in tudi sami pijani, porinili v dve pregrehi, ki sta ga na koncu stali tudi življenja.

Na vasi so mu rekli Vandrovec. Pa saj se niso dosti zmotili! Že pri petnajstih je bil tudi velik babjak. 'Podrl' je vsako, ki mu ni ušla. Vsaj tako se je hvalil. Ni še bil polnoleten, ko je spoznal neko žensko, ki je bila od njega deset let starejša, oče pa je delal v Ljubljani, v vojaški bolnišnici. Poročila sta se. Vam povem, da takšne svatbe v naši vasi ni bilo ne prej ne potem. Še danes sem prepričan, da jo je imel neizmerno rad. Doma sta uredila zgornje nadstropje in ga tudi popolnoma opremila. Vse je bilo kot v raju, le otrok ni hotelo biti. Pa je nevestin oče ukazal, da morata priti na pregled. Rezultati preiskave so pomenili smrtni udarec za ljubezen mladoporočencev, saj se je izkazalo, da je brat neploden. Nevestin oče je prišel po hčerko in jo odpeljal v rodne kraje. Ločitev je bila za bratovo čast velikanski udarec. Prepustil se je toku življenja v najslabšem pomenu besede. Starši so ga zagovarjali, da ga bolj niso mogli, mama pa zaradi njega ni potočila ene solze, a bi jo lahko! V službo je hodil bolj tako – tako, vse noči je kartal, vozil v stanovanje ženske, se pretepal po veselicah, pijančeval. Oče se je z leti malo streznil, dobil je rano na želodcu, do zadnjega dne življenja pa je govoril, da je na Jožeta ponosen, jaz pa sem mu bil v sramoto. Morda sem se res malo težje učil, tudi po videzu nisem bil nič posebnega, a z vso gotovostjo trdim, da nikomur nisem storil ničesar hudega. Zelo me je potrlo, ko so me brez razloga nagnali od hiše. Tako je menda ukazal Jože. Čez čas, ko so starši in teta obnemogli, sem požrl zamere in dnevno prihajal, skrbel, da jima je bilo toplo, z lastnim denarjem sem kupil drva in premog, pa moj trud ni bil vreden ene same lepe besede. Jože je bil še naprej princ, jaz pa baraba. Ko je bil pijan, sta govorila, da je bolan, ko je nekoč šel sedet za dve leti, je bil 'na delu v Nemčiji'. Vsi so vedeli za njune laži, a sta se ljudem smilila, pa si jima ni upal nihče reči, da niso slepi, da poznajo pravo resnico.

Doma sem postal še dodatna tarča, ker sem se poročil z žensko, ki je imela 'gluho roko'. Kot otrok si je poškodovala živec, a tisti, ki ni bil pozoren, ni opazil, da je kaj narobe. Anča je bila in je še najboljša žena na svetu! Kaj vse je naredila tudi za moje starše, a od njih ni nikoli dobila čisto nobene hvaležnosti. Najini prihodki so bili že od vsega začetka skromni, a sva si kljub temu zelo lepo uredila stanovanje v hiši njene tete. Imava tri otroke, vsem sva omogočila izobrazbo, dala sva vse od sebe, da so zrasli v poštenjake. Zmeraj sem imel pred očmi krivice, ki so se mi dogajale doma, pa sem jih tudi zato vzgajal še bolj pravično in pošteno, kot bi jih sicer ...«

(Se nadaljuje)