Uspehi strica Francla, 1. del

Leta 1885 je bila pri Francku ustanovljena Prva gorenjska kmetska posojilnica, r. z. z. o. z. (kratica je pomenila registrirano zadrugo z omejeno zavezo). Po podatkih Naceta Paulina in Enciklopedije Slovenije je bil njen ustanovitelj Fran Paulin (stric Francl), ki mu je bilo tedaj 25 let. Moj oče meni, da mu je moral pri tem pomagati njegov oče Aleš (Alex), takrat star 63 let.

Aleš Paulin iz Zadrage je bil med drugim tudi lovec. Leta 1888 je pri Jelenovi glavi v Zvrščanski gmajni ustrelil zadnjega na prostem živečega jelena.

Po dovršeni višji realki v Ljubljani (danes znana kot Vegova) se je stric Francl usmeril v tehnične študije v Gradcu in jih leta 1888 dokončal na Dunaju. Gospodarsko se je torej začel udejstvovati še kot študent, ko je leta 1885 ustanovil Prvo gorenjsko kmetsko posojilnico, prvo finančno ustanovo te vrste na Gorenjskem. Posojilnica je lepo delovala, a se je razšla, ko je vodja odbora zadruge, to se pravi stric Francl, po študiju sprejel državno službo v Trstu. Moj oče je v stricu Franclu zaradi tega in kasnejših bančnih podvigov videl očeta slovenskega bančništva.

Leta 1886 se je poročil s tedaj 16-letno Maričko Šturm, s katero sta se preselila v Trst, ko je Francl marca 1888 nastopil službo stavbenega praktikanta pri cesarsko-kraljevem namestništvu v Trstu. Zakon je bil aranžiran med starši zakoncev (glej članke Stric Francl in Teta Marička in brat Valentin). Vsi trije sinovi so se jima rodili v Trstu. Tam je tudi uradno spremenil priimek iz Paulin v Pavlin. Po opravljenem pripravništvu je leta 1890 postal gradbeni pristav (uslužbenec z opravljenim strokovnim izpitom), 1891 še »inženjer«, julija 1893 pa je bil na lastno prošnjo premeščen k deželni vladi v Ljubljano. Najmlajši sin Leo je bil takrat star osem mesecev, najstarejši Ciril pa pet let.

Tu je deloval v strokovno-tehnični službi, zunaj nje pa se je ukvarjal z gospodarstvom. Še kot gradbeni pristav v Trstu je gradnjo nove ceste Hudajužna–Podbrdo ob reki Bači (1890–1892) izpeljal tako izvrstno, da je namestništvo v pohvalnem dekretu njegovo delo postavilo za vzor drugim. Kot inženir okraja Ljubljana je med drugim leta 1896 poskrbel za tlakovanje in reguliranje delov državne ceste v ljubljanskem obmestju (Dunajska cesta, zgornji del Rožne ulice), leta 1898 za gradnjo državnega cestnega mostu čez Savo pri Črnučah, vzdolž Dunajske ceste med Ljubljano in Ježico pa je na obeh straneh postavil robnike in zasadil lipov drevored. Kasneje je vodil rekonstrukcijo državne ceste Ajdovščina–Hrušica–Logatec na odseku Šturje–Col (1908–1911) in ceste v Idrijo po dolini Idrijce.

Po selitvi v Ljubljano je bil stric Francl kmalu izvoljen v ljubljanski občinski svet, kjer je do junija 1900 uspešno deloval v različnih odsekih (šolskem, kanalizacijskem, stavbenem). Nadalje je sodeloval pri vzpostavitvi električne cestne železnice (1897; ljubljanski tramvaj, ki so ga pa začeli graditi leta 1900), v kuratoriju mestne elektrarne in mestnega vodovoda (1898–1900), Višje dekliške šole (današnja Mladika, sedež ministrstva za zunanje zadeve; 1899–1908) in šolskem odboru obrtne strokovne šole (1899–1902). Sodeloval je tudi pri gradnji mestne ubožnice (danes gastro oddelek UKC na Japljevi; 1900–1901) ter leta 1901 pri projektiranju gradnje Državne obrtne šole (danes znana kot Aškerčeva). Sedel je tudi v stalni komisiji za gradnjo te šole (1909–1914).