Uspešni podjetnik Šturm

Rodbina Šturm je izvrstno dokumentirana in skoraj vse podatke sem prevzela po zapisih pokojnega nekdanjega ministra prof. dr. Lovra Šturma ter njegovega brata Andreja (ki je med drugim tudi uspešen igralec bridža). Bratoma Šturm z družinama sem za to zelo hvaležna.

Gregorius Sturm, po domače Jernejc (pribl. 1770–1819) je bil ključavničar iz Poljč 13 v župniji Begunje na Gorenjskem. Možno je, da se je rodil okrog gregorjevega, saj je bilo tedaj običajno, da so novorojenčkom ob krstu dali ime po svetniku, ki je tega ali v bližnjih dneh godoval (to bi pomenilo rojstvo okrog 12. marca). Na začetku leta 1799 se je pri 28 letih (že ovdovel) poročil z Jero Pochar (rojena okrog 1775) iz Poljč 6. Od kod je v Poljče prišel Gregorius, ni razvidno, vemo pa, da se ni rodil v radovljiški fari. Morda je bil potrt zaradi smrti prve žene in se je odločil za selitev. Poklic obrtnika mu je omogočal svobodnejšo izbiro bivališča. Izviral bi lahko iz Koroške, v Dobrli vasi (Eberndorf) so živeli Sturmi, od tam se jih je nekaj v 19. stoletju preselilo na Gorenjsko.

V Poljčah je imel hotel s šestdesetimi sobami, ukvarjal se je tudi z vzgojo lovskih psov. Govorilo se je, da je svoje obrtno mojstrstvo usmeril tudi v ponarejanje napoleondorjev (francoski zlatniki). A ga za to nihče ni preganjal, saj je avstrijski monarhiji, ki je bila takrat v stalnih vojnah s Francozi, vsaj po tiho ustrezalo spodkopavanje njihove valute.

Lovro Šturm je opozoril še na možnega sorodnika – vojaškega ranocelnika Janeza Jurija Šturma (nanj je v stanovskem arhivu naletel raziskovalec medicinske zgodovine Peter Borisov), ki je konec 17. stoletja služboval v Ljubljani. A ni dokazov, da bi bil v sorodu s Šturmi v Poljčah.

V vaseh med Begunjami in Žirovnico so tedaj živeli številni gruntarji, manjši kmetje in bajtarji. Mnogi med njimi vozarji, ki so s težkimi vozovi, imenovanimi parizarji, prevažali tovor iz Trsta skozi Postojno, Vrhniko (tedaj je nastala znana gostilna Mantova), Ljubljano (Figovec), Kranj (Jelen), Podbrezje, Bistrico, Posavec (Žababirt), Begunje in naprej skozi Podkoren ali že čez Ljubelj vse do Dunaja. Na planinah pod Stolom so pastirji pasli črede ovac, koz in govedi. Na bližnji Breznici je bil doma Anton Janša, ki je s čebelarstvom seznanil vse okoliške vasi. Poljčani imajo nad svojo vasjo najtrdnejši hrib, ki je skupaj s travo in drevjem obstal tudi ob silovitem koroškem potresu leta 1348, ko je prišlo do plazov nad vsemi drugimi vasmi vse do Most in je gori Dobrač odtrgalo vrh. Vas Begunje (v kateri je bila graščina Kacijanarjev, kjer je nekaj časa prebival in slovenski prevod Biblije pisal Jurij Dalmatin), in vas Poljče sta pripadali družini Lamberg z bližnjega gradu Kamen. Vaščani niso bili imetniki svojih hiš, temveč so nekateri imeli status posestnika hiše. Tedaj so se že uveljavile hišne številke, ki jih je uvedla Marija Terezija z zemljiškim katastrom v drugi polovici 18. stoletja. Po Tridentinskem koncilu (1563) so se počasi za vse družine ustalili priimki, domačije pa so ohranjale stara domača imena, tudi če so se družine zamenjale. Okoliški prebivalci so gospodarja in njegove družinske člane najbolj poznali po domačih hišnih imenih.

Poljče so od Begunj oddaljene le petsto metrov, do Ljubljane pa je kar 12 ur hoda. Hiša pri Jernejcu je stala (in še danes stoji, a je močno predelana in posodobljena) sredi vasi. Hišna številka 13 se ni spreminjala, čeprav so se vse druge zamenjale.