Utopija uniforme

»Zgodbe, prigode in šale iz vojske ter reference na služenje vojaškega roka so v postjugoslovanskem družbenem, kulturnem in virtualnem prostoru pogosto prisotne in predstavljajo pomembno obliko družbenega veziva tako med neznanci kot med prijatelji. Vojaški rok v JLA je še vedno ena najbolj prepoznavnih skupnih izkušenj, ki povezuje ljudi prek etničnih meja nekdanje Jugoslavije. Ko se prvič srečata dva moška iz različnih delov nekdanje Jugoslavije, ki pripadata generaciji, rojeni leta 1972 ali 1973 ali prej, bo najverjetneje prej kot v petih minutah eden od njiju vprašal drugega: 'Kje si bil v vojski?' Tudi moški, ki se dobro poznajo, si zelo pogosto pripovedujejo vojaške zgodbe in prigode o krajih in ljudeh po vsej nekdanji državi. Služenje vojaškega roka in dogodki iz vojske so pogosta tema spontanih vsakdanjih pogovorov. Povod zanje so lahko najrazličnejši kraji, imena, predmeti, vonjave in okusi: 'V Ljubljani živiš? Tam sem bil leta 1977 v vojski.' 'Za Hanko Paldum sem prvič slišal med služenjem vojaškega roka v Kolašinu.' 'iz Beograda si? Moj najboljši prijatelj iz vojske je bil Beograjčan.' 'Ta hrana me spominja na dneve, ki sem jih preživel v vojski.' 'Vsakič, ko slišim to pesem, se spomnim svojega služenja v JLA.' Značilni vojaški žargon in dogodki, ki so sestavljali vojaško življenje, so v postjugoslovanskem prostoru še vedno prepoznavni in se uporabljajo kot skupna kulturna referenca in neizčrpen vir humorja. Pri ohranjanju dediščine JLA v obdobju po Jugoslaviji neizbežno sodelujejo tudi tisti, ki zaradi spola ali starosti niso služili vojaškega roka: spomini na vojaščino so del družinskih zgodovin, ki jih neštetokrat slišijo tudi ženske in otroci. Čeprav je bil v neposrednem in temeljnem smislu vojaški rok v jugoslovanski vojski moška izkušnja, je bil obenem del veliko širše kulturne imaginacije v jugoslovanskem social(istič)nem svetu …« (str. 49–50)

Za slovenske moške, ki so služili v eni od nekdanjih vojsk, je značilno, da so si še dolgo po odsluženju radi pripovedovali zgodbe, ki so jih kot vojaki doživeli. To velja tako za naše dede, ki so služili cesarju, za očete, ki so služili kralju, ali pa za tiste med nami, ki smo rojeni pred letom 1972 in smo služili maršalu. In ta knjiga, ki je najprej izšla v angleščini, se napaja iz »imaginarija« Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Njenim nekdanjim vojakom je nadvse zanimiva, vsem drugim pa je lahko v poduk. Tisti, ki so služili v slovenski vojski do ukinitve naborništva, bodo še vedeli, za kaj gre, poznejši moški pa ne več. A tega dejstva najbrž sploh ne obžalujejo.