Užijmo torej še kaj, dokler lahko

Prihodnje leto bo minilo že osemdeset let od konca druge svetovne vojne in od takrat v Evropi ni bilo večje vojne. Izjema so seveda vojne, ki so spremljale razpad Jugoslavije, in vojna v Ukrajini, ki se je začela že leta 2014. V teh osmih desetletjih je bil največji evropski projekt tisti, v katerem se je razvijala sedanja Evropska unija, ta pa je nastala ravno zato, da v Evropi ne bi bilo več tako velike vojne, kakršni sta bili obe svetovni.

Ob gornji ugotovitvi se ponuja primerjava z evropskim mirom v 19. stoletju. Po porazu Napoleona pri Waterlooju v nedeljo, 18. junija 1815, in vse do izbruha prve svetovne vojne 28. julija 1914, ko so »naši« (Avstro-Ogrska) napovedali vojno Srbiji, v Evropi ni bilo velikih vojn. Bile so lokalne vojne, vojaški spopadi in bitke, kakršne so bile tiste, v katerih je naš cesar Franc Jožef izgubljal severno Italijo, a res velika vojna je izbruhnila pred 110 leti, poleti 1914. Relativni mir je torej trajal celo stoletje, 1815–1914. V tistem stoletju so se evropski narodi, predvsem pa njihovi voditelji, v tem miru tako uspavali, da so poleti 1914 odhajali na fronte z velikim veseljem, tako poveljniki kot vojaki. Takratni politiki pa so jih hrabrili z obeti, da bodo po zmagah nad sovražniki do božiča že vsi spet lepo doma, v blaženem zavetju svojih družin. In so res bili, a šele štiri leta pozneje, po štirih letih krvavih spopadov, v katerih je življenje izgubilo kar 37 milijonov vojakov in civilistov, a predvsem prvih, zlasti moških. Žensk in otrok takrat še niso množično pobijali, tako kot jih izraelska vojna danes v Gazi in tako kot jih še marsikatera vojska širom po planetu.

In tu se nam ponudi še ena od možnih primerjav. Na vzhodnih in jugovzhodnih mejah EU že divja vojna. Na mejah štirih članic unije z Ukrajino: Poljske, Slovaške, Madžarske in Romunije. Vojna divja v Gazi in južnem Libanonu, tudi v Siriji se ni povsem pomirila. Od Cipra, ki je član EU, pa je do izraelskih in libanonskih obal le nekaj morja. Ne veliko, a dovolj daleč, da ga krogle in navadne topovske granate ne preletijo. V svojih medijih Evropejci, ki živimo v 27 članicah EU, obe vojni spremljamo tako, kot da potekata nekje daleč, in tako, kot da bi gledali nogometno tekmo. Zanimajo nas napadi in protinapadi, preigravanja in prekrški, še zlasti pa goli, čeprav je jasno, da v takšnih tekmah goli pomenijo mrtve in ranjene, pregnance in razseljence. Tako kot naši predniki pred 110 leti in več si domišljamo, da nas te vojne ne morejo potegniti v svoj ples, če pa že, bomo z njimi hitro opravili, saj smo povezani v Nato in smo vojaško in tehnološko superiorni. A se bojim, da živimo v podobnih utvarah kot naši predniki: da bo, če se že zgodi, trajalo le do božiča, ki je praznik miru in slej ko prej odžene vsako vojno. A prvo svetovno vojno je odgnal šele po štirih božičih. Če bi izbruhnila jedrska vojna, s katero odkrito grozi ruski predsednik, pa bi se najbrž res končala že pred prvim božičem, a je vprašanje, kaj bi po njej sploh obstalo.

Naj bo za to pot dovolj groženj z vojno. Saj imamo vendar še druge katastrofe, ki nas občasno prizadevajo tudi tu, v naših bližnjih krajih in v sosednjih državah EU. Podnebne, denimo. Slovenijo je zalilo 4. avgusta 2023, dežele severno od nas, s katerimi smo bili povezani v Avstro-Ogrski, v septembru 2024, v oktobru tega leta pa še Bosno. Kaj naj torej storimo, kako naj ravnamo, dokler je še mir in da bi mir tudi ostal? Tovariš Tito naj bi svojčas dejal: »Delajmo, kot da bo sto let mir, in se pripravljajmo, kot da bo že jutri vojna.« In če malo pomislimo, je to navodilo še vedno veljavno, ne glede na to, kaj si kdo misli o avtorju teh besed.

Tisti, ki so odgovorni za priprave na vojno, nam zagotavljajo, da te potekajo. V kar dvomim, a kaj naj storim drugega, kot da se na vojno pripravim tudi sam. Zračno puško že imam, pa se bojim, da je tudi ta povsem zarjavela. Ko se vprašam, kaj vse naj počnemo v tem našem ljubem miru, ki ga, hvala Bogu, še vedno uživamo, je možnosti veliko preveč, da bi jih tu vse našteval. Ker je ta zapis uvodnik v kulturno prilogo našega časopisa, vas vabim, da bodimo do božiča in čez vso bližajočo se zimo kulturno in umetniško čim bolj dejavni. Če ne pišemo pesmi, preberimo vsaj kakšno pesniško zbirko; če ne slikamo, pojdimo pogledat kakšno razstavo; če ne živimo v stari hiši, se podamo v muzej na bližnjem gradu ali v kakšni drugi častitljivi stavbi. Če ne pojemo, gremo na koncert in v gledališče gremo kljub temu, da sami nismo igralci. V kino pa sploh, če ga seveda v svojem kraju sploh še imamo. Če ga nimamo, imamo doma televizijo in na njej stotine programov, na katerih nam kar naprej prikazujejo vedno iste stare filme in vse mogoče serije. Za nove pa je treba v kino ali na pretočne vsebine, ki pa so dodatno plačljive. In če ne berete knjig, vzemite v roke vsaj časopise, kar nam jih je še ostalo. Tiskane, namreč, ne le spletne, le tako bomo prve ohranili pri življenju …

Užijmo torej še kaj, dokler lahko. Kot da bo še sto let mir. Kaj pa, če ne bo!? Potem pa zanj vsaj molimo. In se manj prepirajmo. Če tisti, ki se prepirajo, dobijo še orožje, je vojna samo še vprašanje časa. In njen čas je blizu.