V samostan pri osemnajstih

Sestra Ema prihaja iz majhne hribovske vasice Javorje v Poljanski dolini. Kot deklica, pravi, je bila zelo živahna, na trenutke tudi naporna. »Veliko pozornosti sem potrebovala in veliko neumnosti mi je rojilo po glavi,« nam pripoveduje v smehu, ko se srečamo v samostanu v Repnjah, kjer živi in deluje. Še zelo majhna je po vasi razlagala, da bo šla za nuno, čeprav pravi, da je bilo tisto takrat bolj iskanje pozornosti. »Ali pa tudi ne, morda je Bog že tedaj imel načrte z mano,« se zamisli. Precej resno je o redovništvu začela razmišljati že ob koncu osnovne šole. »Kljub moji živahnosti sem imela v sebi vedno resen pogled na življenje. Da je življenje ena resna stvar, ki je ne moreš živeti kar v tri krasne. Sošolke so že imele fante, jaz pa sem v sebi čutila, da še nisem zrela, da bi si izbrala fanta, ki bo moj mož. Tiste opcije, da bi ga imela samo za okras, pa nisem videla.«

Povedati staršem, da gre hči v samostan

Kar nekaj let je na eni strani sanjala o tem, da bo učiteljica ali psihologinja in da bo imela veliko družino (štiri dekleta, kolikor jih je bilo pri Aličevih, se ji zdelo čisto premalo). Na drugi strani pa jo je vleklo v redovništvo. Navezala je stike s klarisami v Nazarjah, njihova radikalnost jo je privlačila. V srednji šoli – obiskovala je škofjeloško gimnazijo – so se vseskozi prepletale zaljubljenosti z željo po redovništvu. Takrat si tega ni upala priznati nikomur. Niti starši niso nič vedeli? »Ah, seveda ne, starši so izvedeli zadnji,« prizna v smehu. A ko je decembra v četrtem letniku začutila, da jo je nagovoril Bog, je bila odločena: »V samostan grem, k šolskim sestram.« Doma so bili seveda malo v šoku. Takole pripoveduje: »Kar projekt je bil povedati staršem, da gre njuna osemnajstletna hči v samostan. Postavila sem jih pred dejstvo. Vedeli so, da mi vera veliko pomeni. Ati je rekel, da je vedel, da bom šla, ni si pa mislil, da tako zelo zgodaj. Sestram pa se ni prav nič sanjalo o tem.«

Danes, ko je odrasla in na življenje gleda malo drugače, se zaveda, da so bile njene mladostne odločitve kar malo nore. Občuduje starše, da so ji puščali svobodo: »Peljali so me in me pospremili v samostan. Pustiti svojega otroka neznancem – to je bilo veliko zaupanje z njune strani,« pravi. Pa ji je bilo kdaj žal te mladostniške odločitve? »Ni mi žal, da sem sledila srcu,« odgovori in prizna, da so bili tudi težki trenutki notranjih stisk, da se je včasih preveč ukvarjala z določenimi problemi, a nikoli ni zares podvomila o svoji odločitvi.

Življenje za samostanskimi zidovi

V letih, ki so sledila, je bila v različnih samostanih, sedaj pa živi in deluje v Repnjah, verouk uči tudi v Ljubljani. Najraje dela z otroki in mladino, ob koncih tedna vodi skupine. Takrat se ob našem srečanju izjemno tihi samostanski prostori napolnijo s smehom in radostjo. Pa ne samo takrat. »Ko pridemo ta prave sestre skupaj, za samostanskimi zidovi včasih kar odmeva od smeha,« pravi. Smešno se ji zdi, da jo veliko ljudi sprašuje, ali se tudi sestre kdaj med seboj skregajo. Pa se? »Seveda se. Povsem normalno je, če odrasle samostojne osebe živijo v skupnosti, da kdaj pride tudi do nesoglasij.«

Kot največjega izmed stereotipov, ki se drži redovnic, poudari dejstvo, da ljudje mislijo, da niso družabne, da se z njimi ne da pogovarjati. Tudi to je – preverjeno – zgolj in samo mit. Kot tudi to, da redovnice samo molijo. Pravzaprav se morajo v kopici obveznosti kar malo boriti, da ohranjajo svoje duhovno življenje. »Potreb v cerkvi je vedno več, nas pa je vedno manj. Na prvem mestu je naše duhovno življenje, umirjenost si je treba kar dati na urnik. Na drugem mestu pa je življenje v skupnosti. To je tudi izziv. Skupnosti boš pripadal, če si boš za to vzel čas,« pravi. Sestre si sem in tja vzamejo čas za t. i. rekreacijo, ki pomeni skupno preživljanje prostega časa. Sestra v Repnjah (enajst jih je) ob takih trenutkih najraje igrajo igro človek ne jezi se in takrat se Ema spremeni v tisto malo navihano deklico. »Moje geslo je: požri vse, kar vidiš. In v tem neznansko uživam,« pripoveduje v smehu.

Pasti krave na Blegošu

Samostan ima določena pravila in precej strog urnik, ki se ga morajo sestre držati. Naši sogovornici pravila ne povzročajo težav, bi pa sem in tja – povsem človeško – preskočila jutranje vstajanje in tudi kakšno molitev, ki je na vrsti ravno tedaj, ko se zatopi v določeno delo. Hkrati pa ve, da bi bilo brez teh pravil njihovo duhovno življenje osiromašeno.

Ko je prosta, se rada vrača v Poljansko dolino, na majhno kmetijo, kjer je odraščala. »Jaz sem po duši res kmečko dekle. Včasih sem vedno govorila in še danes se kdaj pošalim, kako rada bi pasla krave na Blegošu.« Krav vendarle ne pase, si pa vzame čas tudi za svoj – prosti čas. Takrat se preobleče v športna oblačila in odide na tek ali na sprehod. Rada vzame v roko kitaro in kdaj tudi sama sebi kaj zabrenka. Tako se napolni s pozitivno energijo, ki jo širi vsepovsod okoli sebe.