V šolo

To da nismo hodile k verouku tri deklice iz prvega razreda, ni bilo všeč našim sošolcem. Čeprav so bili majhni, so našli za nas, ko smo zapuščale razred, grde zmerljivke. Najbolj me je bolelo, kadar so nas zmerjali, da smo »jehovke«. Besede nisem poznala in sem mislila, da je to nekaj strašnega.

Naslednje leto je bil verouk že v župnišču. Sošolcem so njihovi starši razložili, da otroci komunistov ne obiskujejo cerkvenih obredov in verouka. Kot otrok sem jaz to težko sprejela. Posebno od podobe angela varuha sem se s težavo ločila. V svoji duši ga nikoli nisem zapustila. Še vedno me spremlja na vsakem koraku.

Še večja nevšečnost kot verouk je bilo učenje. Pogosto sva bili brez naloge in velikokrat sva stali v kotu, ker se česa nisva naučili. Znali sva lepo zapeti pesmice, ki jih je z nama že prej prepevala mamica. Velik dogodek za naju je bil, ko nama je učiteljica povedala, da bova nastopali na proslavi. Bili sva ponosni, ker nama je učiteljica sestavila recitacijo o najinih starših in o dveh punčkah z dolgimi kitkami, ki sva jih še vedno nosili, ter o najinem življenju brez staršev. Z recitacijo sva poželi velik aplavz.

Po proslavi sva prijeli za roki mamico in atka, srečni, da sva ju imeli.

Takrat še nisva slutili, kakšna žalostna usoda bo udarila v našo družino. Oče je zapustil družino in mama je morala podpirati vse štiri vogale našega doma.

Skrb za najino zdravje

Ob skrbni negi najine mamice sva le redko potrebovali zdravniško pomoč. Družinski zdravnik, doktor Debevc, se je po okupaciji kot večina slovenskih zdravnikov vključil v narodnoosvobodilni boj.

Ko sem bila stara nekaj več kot eno leto, sem imela hudo vnetje srednjega ušesa. Doktor Gantar, zobozdravnik po izobrazbi, mi ni znal pomagati. Mami je svetoval, naj me pelje na pregled k specialistu za uho in grlo, doktorju Šavniku v Ljubljano. Odpeljati se z vlakom in priti v Ljubljano ni bilo enostavno. Ljubljana je takrat že bila pod italijansko okupacijo. Mamica je morala zaprositi na nemški upravi, ki je imela sedež v graščini, da so ji napisali posebno dovoljenje za vstop v Ljubljano. Zaradi zdravnikovega priporočila o nujnem zdravstvenem pregledu je mama dobila dovoljenje še isti dan. Naslednje jutro sva se odpeljali v Ljubljano. Mama mi je ušesa zamašila z vato, ki jo je morala na desnem ušesu ves čas menjavati, ker se mi je iz njega cedil smrdeč gnoj. Zaradi vročine sem vso pot spala. V Šiški sva morali izstopiti. Vožnja z vlakom se je tu končala. Po temeljitem pregledu dokumentov in prtljage, v kateri so bile moje pleničke in rezervna oblačila, sva lahko vstopili v čakalnico železniške postaje, kjer me je mama previla in preoblekla. S tramvajem sva se odpeljali v središče mesta. Dr. Šavnik je imel svojo ordinacijo pod gradom, v starem delu Ljubljane. Zdravnik me je skrbno pregledal in potolažil zaskrbljeno mamo. Napisal je recept za učinkovita zdravila, ki so bila zelo draga. Pregled pri specialistu in nakup zdravil sta močno zmanjšala privarčevani kupček denarja, ki sta ga z očetom hranila za hude čase. Od teh prihrankov smo živeli v času, ko je bil oče v nemškem ujetništvu. Pred vojno in med njo smo vse zdravstvene storitve, tudi porode, plačevali sproti. Mami ni bilo žal za mučno pot v Ljubljano, saj so bila zdravila zelo učinkovita. Do svojega devetega leta nisem imela težav z ušesi. Otroške bolezni sva z dvojčico prebolevali izmenično. Najprej sem ponavadi zbolela jaz, nato pa, ko sem že skoraj okrevala, še Marica.