V svetu odvisnosti in bolečine

Maja Drolec je slovenistka in nekdanja učiteljica slovenščine, ki prihaja iz Kamnika. S svojo strastjo do književnosti je že v času pedagoškega dela na OŠ Marije Vere navduševala mlade bralce in pisatelje. Po zaključku učiteljske kariere je začela poglobljeno raziskovati svet pisanja. Verjame, da je branje ključ do ustvarjalnosti, saj omogoča pridobivanje »kilometrine« in ljubezen do pisane besede. Leta 2021 je izdala svoj avtobiografski prvenec Bilo je eno poletje, luč sveta pa je pod okriljem založbe Hirondelle ugledal še Jeben lajf, roman, ki so ga pred kratkim predstavili v kamniški knjižnici. Nastajal je v okviru delavnic kreativnega pisanja – Draguljarnic, ki so potekale pod mentorstvom Gabriele Babnik.

Tematika romana je v sodobnem svetu še kako aktualna, dotika se generacijskih travm, družinskih težav, prevare, ločitve in odvisnosti od drog. Roman temelji na dveh glavnih likih – Mojci, materi, in njenem sinu Luku. Slednji se znajde na nevarni poti odvisnosti od drog, medtem ko njegova mama Mojca nosi težo travm, povezanih z njenim otroštvom, strogim očetom ter kasneje prevaro in ločitvijo. V roman so vpleteni tudi številni drugi liki, prijatelji in znanci, ki se prav tako spoprijemajo s svojim nesrečnim življenjem. »Naslov je morda za nekoga malo provokativen, ampak izhaja iz besedišča, saj se glavni lik Luka na neki točki, v tisti svoji največji bedi, vpraša, koliko časa bo sploh še lahko trpel ta 'jeben lajf'.«

Ena izmed najpomembnejših značilnosti romana je njegova neposrednost, ki je dosežena tudi s pomočjo besedišča. Maja Drolec se zaveda, da se mora bralec poistovetiti z likom, zato je polovica knjige napisana v slengu, pogovornem jeziku, ki omogoča bralcu, da vstopi v misli in občutke glavnega junaka Luke. »To je bil kar izziv, sploh za mojo lektorico in urednico Gabrielo Babnik,« je povedala avtorica. »Ampak želela sem, da bralec začuti, kaj Luka doživlja, kako razmišlja, kako se počuti.« V knjigi bralec lahko dodobra zazna notranje boje glavnega junaka, ki se bori z odvisnostjo, osamljenostjo in iskanjem smisla. V njegovem svetu se prepletajo spomini na mladost in težave, s katerimi se srečuje v sedanjosti. Lukove besede so polne jeze, frustracij in cinizma, saj se mu zdi, da kljub iskanju poti naprej vedno znova izgublja dostojanstvo in stabilnost.

Zanimivost romana je tudi v tem, da Maja Drolec ne ponudi tipičnega zaključka, ki bi bralca pomiril. Na koncu ne vemo, ali se bo Luka rešil svojih narkomanskih demonov ali ne. »Kot pisateljica sem imela tega junaka rada, čeprav mu na koncu nisem pripisala tega, ali se je rešil. Ostaja odprto. Ostaja odvisno od njega, saj je še mlad in ima podporo.« Knjiga ponuja tudi globok vpogled v to, kako odvisnost vpliva na okolico, in kot je pojasnila avtorica, je bil njen cilj pri pisanju ta, da bi ljudem pomagala. »Kot učiteljica sem vedno želela le pomagati otrokom in res si želim, da bi z napisanim rešila vsaj enega iz primeža drog. Ali pa da bi starši začutili, da niso sami, in morda našli način, kako pomagati.«

Kot je še povedala, je bilo v pisanje zgodbe treba vložiti tudi kar nekaj raziskovanja. »So določeni prizori, ki jih brez literature ne bi znala opisati. Denimo prizor, ko si Luka prvič vbrizga kokain v žilo. Na vsak način je bilo treba tudi raziskovati, sploh glede na to, da sama niti kadim ne in bi sicer težko opisala tovrstne prizore,« je povedala avtorica. Na vprašanje, koliko je v romanu Jeben lajf avtobiografskega, pa je diplomatsko pojasnila, da je v vsakem romanu nekaj avtobiografskega, saj pisatelji najlažje izhajajo iz samih sebe in lastnih občutkov.