Razvedrilo
Festival Fragmenti
Kakšen kup starih dokumentov, pisem in fotografij, 2. del
»O, kako slabo sem poznala mamo! Res se je zaljubila v drugega. Ko se je oče preselil v dom, je vzel poleg osebnih stvari in svojih izpiskov o rodoslovju tudi vse svoje medalje. Zahteval je, da jih pokopljemo skupaj z njim.«
Jana nadaljuje: »Z maminimi skoki čez plot sem se pobliže soočila šele po očetovi smrti. Prej bi verjela, da se Jupiter vrti okoli Zemlje, kot da ima mama ljubimca. Pri njenih letih! Niti toliko nista počakala, da bi se oče v grobu ohladil, že se je preselil k njej. Bila sem globoko užaljena in prizadeta, a kasneje, ko je tudi mama postala precej dementna, mi je bilo kar prav, da je imela ob sebi nekoga, ki je pazil nanjo. Ne nanjo ne na očeta nisem bila pretirano navezana. Ko je umrla tudi ona, sem njenemu Krištofu dovolila, da je ostal v hiši toliko časa, kot je njemu odgovarjalo. Z mamo sta jo tako in tako spremenila v nekakšen vojni muzej in bilo je kar malo strašljivo hoditi mimo razstavljenih fotografij, pušk, pištol in drugega orožja, ki ga je bilo v hiši, kot se je izkazalo, ogromno.
Kar se Janezek nauči, to Janez zna! Te besede so se pri meni še kako uresničile! Starši so mi vse življenje trobili, naj si izberem moškega, ki me bo lahko preživljal, ki bo 'naš', zaveden in podobno. Miloš, ki sem ga spoznala še v času študija, je bil po rodu iz Zrenjanina. Zanimivo je bilo, da je bila tašča glava družine, tast pa jo je v vsem ubogal. Domov se je vračal dvakrat mesečno, toliko, da se je malo odpočil, naredil otroka in spet šel na teren. Delal je pri tajni policiji, kaj, ne vem in niti nočem vedeti. Bil je velik nasprotnik alkohola. Nikoli ga nisem videla pijanega. Kadar smo prišli na obisk, pa je bil slučajno doma, je v času kosila nazdravljal s kozarčkom za 'rakijo'. Naši odnosi so se v času osamosvojitve postavili na glavo, pravzaprav so se ohladili na ledišče. Tast tega Slovencem ni odpustil do zadnjega dne življenja. Sinu, mojemu možu, je odločno prepovedal vzeti slovensko državljanstvo. Leta 1992, stara sem bila komaj 42 let, me je Miloš zapustil in se z izgovorom, da ga starši potrebujejo, preselil v Zrenjanin. Njegove odločitve nisem mogla ne razumeti še manj odobravati. Najbolj je bolelo, ker je pretrgal stike tudi s hčerkama.
Približno deset let sem potrebovala, da sem si finančno in tudi čustveno opomogla. Srce me je bolelo, ker sta bili hčerki zaradi očetovega odhoda tako prizadeti. Nekoč sem vso noč jokala, ko me je starejša vprašala: 'Mami, a če bi bila fant, bi me ati imel še naprej rad?' Nisem ji odgovorila. Najhuje je bilo, ker ni bilo nikogar, na kogar bi se lahko naslonila. Med sodelavci in tudi redkimi prijatelji, ki so mi še ostali, sem veljala za bolj oholo, domišljavo in vzvišeno žensko. Morda sem bila tudi v resnici takšna. Malo so bili krivi geni, malo pa tudi moj značaj, saj sem zelo nerada delila svoje osebne težave z drugimi. Na srečo mi je oče zapustil precej denarja, tako da smo si lahko kupili stanovanje. Še je ostalo toliko, da smo si dekleta privoščila garsonjero na Krku. Morje je tako na hčerki kot tudi name deloval čudežno. Če smo le mogle, smo se odpeljala tja.
O svoji prisiljeni samskosti nisem nikomur razlagala. Nekateri bi mi privoščili, moški bi se iz že znanih razlogov lepili name, prepričani, da komaj čakam, da jih povabim k sebi v posteljo. Precej dela sem imela tudi s pravosodnim izpitom, tako da nisem imela niti časa za družabnost.
Ob nekem obisku Krka so prišli k meni trije sosedje, ki jih do takrat nisem poznala. Sicer sem jim povedala, da nisem specialistka nepremičninskega prava, a so vseeno vztrajali. Prvotni lastnik, od katerega so kupili manjšo parcelo za parkirišče, je brez njihove vednosti kljub že sklenjeni pogodbi, overjeni na sodišču, prodal zemljišče drugemu kupcu. Privolila sem le, da sem se skupaj z njimi odpravila do tega lastnika, ter ga, četudi se sprva z nami ni želel pogovarjati, seznanila s pravnimi posledicami kršitve pogodbe, vključno z možnostjo tožbe in plačila odškodnine. Gospod, ki so mu bili Slovenci še trn v peti, je bil trmast kot istrski osel in zato so bili sestanki moreči, burni in tudi zelo čustveno obarvani. Na koncu smo ga pregovorili, da je tudi sam zaprosil za pomoč odvetnika, ki mu je dopovedal, da nima prav in da bo odškodnina, ki jo bo plačal, lahko velika.
Med Slovenci, ki sem jim pomagala, je bil tudi Nande. Ločen, brez otrok, z ženo sta se razšla, ker je bil neploden, če povem po domače. Že med pogajanji sva se precej zbližala, večkrat me je povabil na pijačo in večerjo. Začela sva se pogovarjati tudi o bolj osebnih težavah, ki sva jih imela. Nekoč ko je bilo vreme bolj oblačno, sva se odpravila proti cerkvi sv. Lucije v Jurandvoru. Ko sva stopila v kamnito, zelo preprosto notranjost, se je pri vratih ustavil, se pokrižal in pokleknil. 'Kaj pa je zdaj to?! Pa ne, da sem naletela na pobožnjakarja?!' me je prešinilo. Bila sem otrok revolucionarjev in na vse, kar je bilo povezano z vero, sem, tako sem bila vzgojena, gledala zviška. Zametki nekih čustev, ki bi jim lahko rekla ljubezen, so se, tako se mi je zdelo, v hipu razblinili. A je, potem ko sva se vračala, Nande sam načel to temo. Ateisti in verniki. Je sploh mogoče, da se med njimi vzpostavijo mostovi? Bila sem zelo redkobesedna. Naslednji dan sem se brez pozdrava vrnila domov. A mi je bilo že med potjo žal. Ugotovila sem, da sem se nanj zelo navezala, da je dober človek, da me spoštuje, me ima celo rad. Več kot teden dni sem se bojevala sama s seboj. Kdo bo zmagal? Vzgoja ali čustva? Na srečo sta imeli hčerki več pameti od mene. 'Ne bodi takšen fosil!' sta mi rekli.
Skratka, obrnilo se je tako, da sva se čez dve leti in pol poročila. Sicer le civilno, a nisem imela nič proti, da je naju pri poročnem kosilu blagoslovil njegov stric – duhovnik. Ko mi je starejša hčerka šepnila, da se dedi zagotovo obrača v grobu, sem se od srca zasmejala. Pa naj se, če se hoče!«