Velika vojna, 1. del

Vsi otroci Aleša Paulina iz Zadrage so bili rojeni, ko je bil mladi Franc Jožef že na oblasti kot cesar Avstro-Ogrske. Stric Francl se je smrtno ponesrečil nekaj mesecev pred cesarjevo smrtjo (leta 1916), Janez pa dobri dve leti pred tem, ko je Franc Ferdinand končno postal prestolonaslednik (leta 1898). Le sedem tednov po Janezovi smrti se je 29. 2. 1896 rodil Atek. (glej Father John ter Frančiška Majzelj in »father John«)

Dne 28. 6. 1914 se je prestolonaslednik in cesarjev nečak Franc Ferdinand kot vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojske udeležil vojaških vaj blizu Sarajeva. Gavrilo Princip je z dvema streloma ubil prestolonaslednika in njegovo ženo. Nemški cesar Viljem II. je Avstro-Ogrski obljubil podporo. Dne 23. 7. 1914 so Avstrijci Srbom poslali ultimat s tako ostrimi zahtevami, da jih Srbija dejansko ni mogla izpolniti brez odpovedi lastni suverenosti. Kljub temu so Srbi v določenem roku sprejeli večino točk ultimata. Medtem so jim neomajno podporo zagotovili Rusi. 84-letni cesar Franc Jožef se je čutil prisiljenega, da je 28. 7. 1914 Srbiji napovedal vojno in skladno z oblikovanimi zavezništvi se je vanjo vključila tako rekoč vsa Evropa in z njo velik del sveta. (glej Cesarji Avstro-Ogrske)

Vnuki ustanovitelja vinske trgovine, strici Ciril, Aci, Fran in Levček, so bili takrat stari od 25 do 21 let. Atek je dopolnil 18 let, teta Mima pa 16 let. 23-letna teta Anica je takrat že imela sina Jožija (*1912) in je bila noseča z Nušo (*1914). V resnici se je ta imenovala Ana. Kot prva iz rodbine Franckovih je dopolnila 100 let, a je že nekaj tednov za tem, v začetku leta 2015, umrla. Danes je njena sestrična (in moja teta) Ani s skoraj 100 leti in pol najstarejša.

Prvotna nemška in avstrijska zaveznica Italija je ob začetku vojne obljubila nevtralnost, a je že 23. 5. 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Diplomatu v Rimu, Karlu von Macchiu, so izročili dokument s to napovedjo, istočasno je Giuseppe Avarna di Gualtieri, italijanski ambasador na Dunaju, predal novico zunanjemu ministru, baronu Istvánu Buriánu (pozneje je postal grof). Zavezniki druge strani so Italiji lažje obljubili mamljive ozemeljske pridobitve na račun Avstrije, med drugim Južno Tirolsko. Vojna je bila silovita, 2. tirolski regiment je v prvih bitkah izgubil kar 80 odstotkov mož. Decembra 1915 je Avstrija po dolgih bojih zasedla Beograd (in ga kmalu spet izgubila). Redko se poudarja, da je v prvi svetovni vojni na obeh straneh prihajalo tudi do zločinov nad civilisti. Cesarsko-kraljeva armada je brez sodnega postopka usmrtila približno 60.000 srbskih civilistov, ki so bili osumljeni vohunjenja ali le naklonjenosti Rusiji. Najtežje bitke so se bile v gorah ob Soči, pri čemer Italijanom kljub velikanskim izgubam nikakor ni uspelo zasesti tako želenega Trsta in doseči končnega cilja, to je prodreti v Panonsko nižino. Po osmih težkih bitkah je Trst ostajal v rokah Donavske monarhije, za ceno 130.000 italijanskih in 100.000 avstro-ogrskih življenj. Do konca vojne se je število padlih še močno povečalo.

Strica Tomšeta so v ta namen znova aktivirali, povišali v podmaršala z železnim križcem druge stopnje in pred njim so bila še tri dolga in kruta leta spremljanja bojev na soški fronti. Nato je bil povišan v podmaršala, konec vojne pa je dočakal kot predsednik tehnično-vojaškega odbora na Dunaju. (glej Teti Manca in Zefa ter Podmaršal Tomše)