Velika vojna, 2. del

Novembra 1916 je umrl Franc Jožef, nasledil ga je pranečak Karel I. (v ogrskem delu šesti vladar s tem imenom). Spomladi istega leta se je teti Anici rodila hči Maša (Marija).

Karel I. je veliko časa preživel na fronti, skrbel je za moralo svojih vojakov. Poskušal je tudi omejiti vpliv vojaških elit, a že leta 1917 se je Avstro-Ogrska znašla v notranjepolitični krizi.

Marca 1917 se je v Petrogradu (poznejši Leningrad, današnji Sankt Peterburg) začela ruska revolucija. Tej je nekaj mesecev pozneje sledila boljševiška revolucija, ki je kruto obračunala z dotedanjim višjim ruskim slojem. Velik del te ruske elite je poiskal zatočišče v več evropskih državah. Tako je na Franckovi domačiji pristal »ruski Peter«, ki je bil pred tem konjeniški častnik »bele garde« (kot bele so v ruski državljanski vojni označevali pripadnike prejšnjega režima oziroma nasprotnike komunistične revolucije, »rdeče garde«). Za Atka je zmagoval na konjskih dirkah, kot je povedala teta Ani, otroke pa je učil jahati. Več o njem pozneje.

Vnukinje in vnuki Aleša Paulina iz Zadrage so bili takrat stari med 18 in 28 let.

Italijani že v 11. soški bitki niso dosegli želenih ciljev, oktobra 1917 pa je nepričakovan obrat pripravila Avstro-Ogrska. Z močno nemško pomočjo so pri Kobaridu povsem zlomili italijanski odpor in jih pognali vse do dobrih sto kilometrov oddaljene reke Piave. Karel I. je bil načelno proti uporabi strupenega plina, a takrat je odobril, da so ga v sodelovanju z nemškimi četami uporabili.

Dne 3. 3. 1918 je bila v Brest-Litovsku podpisana separatna mirovna pogodba. Na strani Avstro-Ogrske je bila na pogajanjih ekipa, ki jo je vodil češki grof Czernin, izkušen diplomat in zunanji minister. Osupnil je ob mnenju sovjetske delegacije, ki jo je vodil jud Adolph Joffe, ki je grofu Czerninu med večerjo zaupal, da si srčno želi, da bi revolucija uspela tudi v Avstro-Ogrski. Nemški zunanji sekretar von Kühlmann pa si je zapomnil morilko Anastazijo Bizenko, ki je enako kot Joffe prišla naravnost iz Sibirije, kjer je bila pred revolucijo v zaporu zaradi umora gubernatorja. Za to dejanje je bila predvidena smrtna kazen, a ker je bila ženska, so ji prisodili le dosmrtno ječo. Czernin in von Kühlmann sta se strinjala glede boljševističnih idej: govori o miru med narodi in svobodi niso v skladu z nasilnimi dejanji, ko buržoazijo morijo s puškami in vislicami. Joffa je pozneje zamenjal sam Lev Bronstein (Trocki), ki piše, kako je ob tej priložnosti prvič v življenju imel opravka s plemstvom. Več o problematiki socialnih slojev kasneje.

Dne 13. 5. 1918 je tehnično-vojaški odbor prevzel inž. Adolf Janda-Elble von Burgringen.

Avstro-Ogrska je začela razpadati še pred koncem vojne. Čehi so skupaj s Slovaki zahtevali lastno državo. Poljska se je zavzemala za priključitev Galicije. 26. 6. 1918 je Avstro-Ogrska na reki Piavi izgubila vojno, 16. 10. 1918 je cesar Karel I. napovedal preureditev cesarstva v manifestu (Völkermanifest), 28. 10. 1918 so razglasili Češkoslovaško. Slovenci smo s Hrvati in Srbi, živečimi v monarhiji, 29. 10. 1918 ustanovili konfederalno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. 11. 11. 1918 je odstopil cesar Karel I., dan pozneje je bila razglašena Nemška Avstrija.

V zadnjem govoru se je Karel I. poslovil z besedami: »Pred sedemsto leti so moji predniki prišli iz Švice. Danes se vračam po enaki poti tja.« (glej Cesarji Avstro-Ogrske) Iz Švice je šel na Madeiro, od koder se ni več vrnil. Umrl je v nenavadnih okoliščinah. Leta 2004 je bil beatificiran.