Vernon Subutex, druga knjiga

»Patrice sovraži parke. Tamkajšnje domačijske trate, namenjene piknikom za družine, medtem ko mladi kreblji zraven pohajo džointe, ga spravljajo v depro. Ko dvakrat mesečno pobere svoja sinova, jima pusti igrati fuzbal pod svojim blokom, kljub obvezni plavalni čepici ju pogosto pelje na bazen, ampak v park pa nikoli ne grejo. Štirideset odpičenih frocev na kvadratni meter in dvakrat toliko staršev, ki vzhičeno letajo okoli njih, pa vedno se najde kak foter, ki sika, njegova debela baba pa ga ščuva – to je plac garant za pretepe. Preden so se začele te štorije z Vernonom Subutexom, nikoli ni niti stopil v Rosa Bonheur. Zadnjič so zvečer pristali tam, potem ko so prečesavali XIX. okrožje in zasliševali vse brezdomce, ki so jim prečili pot. Pir je drag, ampak osebje niti ni tako bedno. V tem baru mu je bila najbolj všeč mala, tetovirana kelnarica. Ko je prispel danes, se je razveselil, da jo vidi delati. A naj si še tako viha rokave, da bi odkril svoje tetovaže, se ne odzove. Patrice s sosednje mize pobere zapuščeni časopis. 'Finančne trge skrbi rezultat volitev v Italiji.' Brizg srda z zadnje strani korteksa, kakor zubelj gorečega katrana. Kako si drznejo to natisniti. V možgane ti nabijajo o zadolženostih, noben novinar pa ne opravi svojega dela: da bi poročal, kaj se v resnici dogaja. Da bi izpostavil razliko med javnim in zasebnim dolgom, povedal zgodbo v vsej njeni kompleksnosti – rekel bobu bob; bogataši so razglasili vojno svetu. Ne samo revnim. Celemu planetu. In ob pohlevni podpori medijev si pripravljajo mnenjski teren za surove reforme. To ga spravlja ob pamet …« (str. 61–62)

To knjigo priporočam vsem, ki jih zanima Pariz, drugačen od tega, ki nam ga v teh dneh olimpijskih iger na veliko prikazuje večina medijev. To je že druga knjiga iz trilogije s tem naslovom. »Trilogija Vernon Subutex je pikareskno potovanje skozi na videz urejena meščanska predmestja in mračno podzemno drobovje Pariza, ki razkrivata pohlep, sovraštvo, razredni boj, obžalovanja, maščevalnost, poželenje in človeškost njegovih prebivalcev.« Tako so zapisali v založbi in to drži. Glavni junaki in junakinje ne pripadajo niti najnižjim niti srednjim niti najvišjim slojem, vsi po vrsti so bolj marginalne kreature. In povečini so nekdanji, bivši: nekoč so nekaj bili, zdaj niso več, a živijo tako, kot da so še. Glavni junak Vernon Subutex je nekdanji lastnik ploščarne. Ko so ga deložirali iz stanovanja, je skvotal pri starih znancih, na koncu pa se je znašel na cesti … Več pa v knjigi.