Vesela novica, ki to ni bila

»Danes bi bil moj otrok star 53 let, če bi se seveda rodil,« mi je vidno pretresena pripovedovala Regina. Bog vedi kako bi ji bil v veselje, a ji tega mrtve duše ne povedo, čeprav se dnevno pogovarja z njimi.

Potem pa nadaljuje: »Ubila sem ga, ker sem morala ubogati starše, da si zaradi nezakonskega otroka nismo nakopali sramote. Takrat še nisem vedela, da obstajajo materinski domovi, čeprav sem bila stara že skoraj osemnajst let. Zavedam se, da to ni nobeno opravičilo. Ko se oziram nazaj, mislim, da bi mi možgani in samoohranitveni nagon morali delati. Pa mi niso.

Kaj pa fant? Zakaj bi ga obsojala, da je stisnil rep med noge in me pustil samo? Danes vem, da je imel zvezane roke. Če bi kakor koli ukrepal, bi bilo lahko ogroženo tudi njegovo življenje. V sedemdesetih letih so bili miličniki čaščeni kot svetniki. Nezakonski otrok bi pomenil madež na njegovi karieri.

Naj se vrnem v čase, ko se je vse skupaj dogajalo. Bilo je sredi meseca marca, menstruacija mi je že krepko zaostajala. Sploh me ni skrbelo, kakšni bodo rezultati, ko sem šla na odvzem vode. 'Noseči ste, tovarišica,' mi je rekla medicinska sestra. Najraje bi jo objela od veselja! Nekaj toplega, vesela in osrečujočega se je razlilo po meni.

Skrbelo me je le, ker sem bila tik pred maturo. Nisem želela, da bi se mi 'poznalo', saj so bili profesorji zelo starokopitni. Doma smo bili za tiste čase precej premožni, starši bi otroka brez težav preživljali. Delala sem načrte, kako bom študirala, vsak prosti trenutek pa preživljala z malčkom, ki je rastel pod mojim srcem. Starši so gradili še eno hišo. Rekli so sicer, da zame, a sem vedela, da to ni čisto res: imeli so preveč denarja, pa niso vedeli, kam z njim.

Iz zdravstvenega doma proti domu sem malo tekla, malo poplesavala po pločniku, malo sem si ogledovala izložbe. V eni od njih sem opazila nosečniško obleko z volančki. Bila mi je zelo všeč. Sklenila sem, da jo ob prvi priložnosti kupim.

Vhodna vrata so bila odprta, odplesala sem tudi po stopnicah vse do kuhinje, kjer je mama pripravljala kosilo.

'Vesela novica, mami!' sem vzkliknila in jo objela okoli pasu. Začudeno me je pogledala. Nič ji ni bilo jasno.

'Mami, noseča sem. Otroka bom dobila, ti boš pa babica!' sem ji razlagala. Po licu so mi tekle solze sreče. Strmela je vame, ko bi bila prikazen. Postala je bleda v obraz, jezno je začela grbančiti čelo.

'Šema zmešana, a pa se ti zavedaš, kaj si naredila?' je začela kričati name. Z nožem, ki ga je držala v rokah, mi je mahala pred očmi, pa se v besu, ki jo je preplavil, tega ni niti zavedala. Umikala sem se pred njo, ona pa me je lovila okoli mize. Pri tem je kričala, me zmerjala in iz njenih ust so prihajale vulgarne besede, za katere bi dala roko v ogenj, da jih sploh ne pozna. Moja mami. Moja ljuba zlata mami se je ob moji veseli novici obnašala kot podivjana žival.

Končno se je upehala in se sesedla na stol. 'Le počakaj, da pride oče domov,' je zarenčala in me napodila v sobo.

Z menoj vse do večera ni več spregovorila niti besede. Ko sem ob treh prišla na kosilo, si je obrisala roke ob predpasnik in odšla iz kuhinje. Samo predstavljate si, kako žalostna sem bila. Za povrh je zaklenila tudi telefon, ki smo ga imeli v predsobi, tako da niti fanta Marka nisem mogla poklicati.

Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Okoli pol sedmih je prišel domov oče. Bil je 'vojno lice'. V vojašnici, kjer je bil zaposlen, je bil med bolj pomembnimi. Vse življenje sem imela občutek, da me ima najraje na svetu. Zmeraj sem se čudila, ko sem slišala, da so se ga ljudje bali. Zakaj neki? Meni se je zdel mehek kot maslo in dober kot kruh. Tistega usodnega dne pa sem spoznala njegov pravi obraz.

Mama ga je prestregla že med vrati in mu hitela razlagati vse okoli moje nosečnosti. Nikoli ne bom pozabila njenih zaskrbljenih vprašanj: 'Kaj pa bo rekla žlahta, kaj sosedje, moje prijateljice, tvoji sodelavci?' Najbolj pa jo je skrbela sramota, ki bi jo zaradi moje nosečnosti trpel brat.

Oče ni pomišljal niti minute. Že med vrati se je odločil: splav.

'Tako zjutraj stopil do dr. XY v vojaško bolnišnico. Dolžan mi je uslugo. Naredil bo splav, pa naj stane, kolikor hoče.'

Naj dodam, da je bil leta 1972 splav dovoljen le, če je šla ženska pred komisijo, ki je potem odločila, ali medicinske indikacije zadoščajo za takšen poseg ali ne. Komisija je hkrati ocenjevala, ali je bila nosečnost nevarna za zdravje ženske oziroma ali so obstajale socialne okoliščine, zaradi katerih bi bila porod in vzgoja otroka pretežka zanjo ali družino. Postopek pridobivanja uradnega dovoljenja je bil pogosto dolg, zelo administrativno zapleten in zahteven. V praksi so se ženske srečevale s številnimi ovirami, saj je bil splav družbeno občutljiva tema. Za povrh so sedeli v komisiji poleg zdravnikov tudi laiki, kar je pomenilo, da so novice o kandidatkah za splav hitro pricurljale v javnost.

Skozi priprta vrata sem videla, kako je oče odrinil mamo in ji mimogrede še podrobil, da jo je lahko sram, ker me ni imela na vrvici, potem pa je potegnil iz žepa ključek in odklenil telefon.

'Ne, ne, atek, samo tega ne!' sem jokala in se ga z vso težo oklenila okoli nog. Nič ni pomagalo. V nekaj stavkih se je vse dogovoril. Iz telefonske slušalke je donelo: 'Nema problema za tebe, Janček, sve ćemo srediti. Samo dovezi nam ćerku.' (Ni problema zate, Janček, vse bomo uredili. Le pripelji hčerko.) Takrat se je v Ljubljani v vojaški bolnišnici, govoril drug jezik …«

(Se nadaljuje)