Vesela novica, ki to ni bila

Regina je bila srednješolka, ko so jo starši prisilili, da je splavila otroka. Čeprav je očeta na kolenih prosila, naj ji raje pomaga, je bil ta neusmiljen. Mama pa tudi.

»Ko sem slišala očeta, kako se je pogajal z zdravnikom – svojim kolegom iz vojaške bolnišnice, je bila moja prva reakcija, da se bom za otroka borila, pa naj stane, kolikor hoče,« nadaljuje Regina.

»Zaprla sem se v sobo, kjer sem jokala, kričala, zmerjala. Ko me je začelo tiščati na stranišče, sem vrata odklenila in padla naravnost v očetove roke. Sedel je na stolu ob polički s telefonom in čakal name. Prijel me je za ovratnik in me kljub upiranju odvlekel v kuhinjo, kjer sta na naju že čakala mama in brat. Zorko je bil precej preplašen, od mene je bil tri leta mlajši in verjetno ni niti vedel, za kaj točno gre.

Nenadoma je oče segel v žep in potegnil iz njega pištolo. 'Samo dvoje imaš na voljo: da me ubogaš ali da fentam fanta, ki te je frderbal.' Medtem ko je kričal name, je s pištolo tolkel po mizi. Mama ga je mirila, naj neha, ker se lahko sproži, a je v besu ni niti slišal.

Brat se je v šoku polulal v hlače. Tega ne bom nikoli pozabila. Na ves glas sem tulila, vseeno mi je bilo, če me slišijo sosedje ali če ustreli tudi mene. Človek, ki je stal pred menoj, ni bil moj oče. Nenadoma me je zagrabil za dolge lase in me odvlekel v kopalnico. V kopalno kad je natočil vodo in me tiščal vanjo, dokler se nisem zgrudila. Spominjam se samo matere, kako je v naročju pestovala njegovo pištolo.

Ko sem prišla k sebi, me je ponovno zgrabil in dejal: 'A potrebuješ še eno lekcijo?'

Zmajala sem z glavo. Spomnim se, da je mama nekaj zinila, a se je obrnil k njej in jo s komolcem grobo butnil v prsi. Zastokala je in me grdo pogledala.

'Zaradi tebe bom imela podplutbe,' je zajokala.

Zdelo se mi je, da izgubljam um. Poskušala sem vstati, a mi ni uspelo. Oče si je ob brisačo obrisal čevlje, zagrabil pištolo in zapustil kopalnico. Takoj za njim je odšla tudi mama in me pustila samo.

Naslednji dan je oče že navsezgodaj, malo po peti uri, odklenil kopalnico. Noč sem prebila na tleh, na vlažni brisači, ki sem jo potegnila iz pralnega stroja. Še zmeraj sem bila v šoku, tako da se nisem mogla niti obleči, ker so se mi roke preveč tresle. Oče je poklical mamo, da mi je pomagala.

Ko sva prišla na dvorišče, se je obrnil k meni in dejal: 'Najraje bi te privezal za kljuko, da bi do bolnišnice tekla za avtomobilom.'

Bila sem prepričana, da bi to storil, če ga ne bi bilo sram pred ljudmi. Že pri vhodu bolnišnice je naju čakala mlajša medicinska sestra. Z očetom sta si izmenjala nekaj stavkov v srbščini. Odpeljala naju je v ordinacijo k očetovemu prijatelju. Če zaprem oči, ga še danes vidim pred seboj: v roki je držal cigareto, tudi pepelnik, ki ga je imel na mizi, je bil poln čikov. Njegova bela halja ni bila preveč čista. Medtem ko si je zapenjal gumbe, je iz predala potegnil steklenico in sebi in očetu natočil kozarček. Potem pa se je obrnil k meni in me vprašal: Gde ti je bila pamet, drugarice? (Kje si imela pamet, tovarišica?) Z očetom sta se pomenkovala o neumnih ženskah, pa o abortusih, zaradi katerih bo tisti dan verjetno zamujal h kosilu. Preden je prišla pome sestra, sta z očetom zvrnila še vsak po en kozarček.

V meni je vse umrlo. Bila sem apatična, prestrašena. Še nikoli se nisem kakšnega človeka tako bala, kot sem se očeta. Nisem vedela, da ima doma pištolo, niti v sanjah si nisem predstavljala, da je sposoben krutosti, kot sem jih doživljala v trenutkih, ko mi je glavo tiščal pod vodo.

Osebje v mali operacijski sobi, kamor so me pripeljali, je bilo do mene hinavsko prijazno. Dve ženski sta me prepričevali, da splav ni nič takšnega. Da moram biti vesela, da mi ne bo treba iti pred komisijo. Preden sem dobila narkozo, sem si želela samo umreti, in to tako, da se ne bi od nikogar poslovila. Še od fanta ne.

Fant se me je izogibal, saj mu je oče zagrozil, da ga bo ubil, če bo izvedel, da sva se srečala. Napisala sem mu dolgo pismo, v katerem sem si izjokala dušo. Nobenega odgovora nisem dobila.

Proti koncu šolskega leta sem se toliko zbrcala k sebi, da sem za silo opravila maturo in se vpisala na fakulteto. Na zunaj sem bila videti super, morda tudi zato, ker mi je oče za maturo kupil nov avto. Na sprednjem pokrovu motorja je z velikimi črkami pisalo Stojadin. Vedela sem, da se je želel z njim odkupiti, a zaman. Lahko bi mi podaril vagon diamantov, pa bi ga še naprej sovražila.

Moje sovraštvo je postalo neizmerno, zelo globoko in dokončno v trenutku, ko sem izvedela, da je oče poiskal fanta v internatu, kjer je bival. Njegova dva cimra je napodil iz sobe, potem pa ga je s pištolo v roki ustrahoval. Še danes ne morem verjeti, da se je to res zgodilo, še danes me peče vest ob misli, kaj je moral zaradi mene pretrpeti. Pa to še ni bilo vse. Četudi je z odliko naredil maturo, so ga na fakulteti, kamor se je vpisal, gladko zavrnili. Skupaj z bratrancem je ušel čez mejo, ustavil se je šele v Münchnu, kjer se je ustalil, se zaposlil, poročil ter tam ostal vse do osamosvojitve. Morda bi tudi on živel drugače, če bi lahko študiral, če bi se poročila ... Bil je zelo sposoben, čudovit človek, rad me je imel.

Tudi moje življenje je bilo drugačno, kot sem si želela. Kaj je to sreča? Še danes ne vem.

Sprašujem vas, ali si predstavljate, kako kruto so me zaznamovali trenutki, ko je lastni oče meril vame s službenim orožjem. Bolje, da ne.«

(Konec)