Veselili sva se državnih praznikov

Ob državnih praznikih smo imeli v okvirjih sliki našega in ruskega voditelja. Poleg slike smo postavili vazo, polno travniških cvetic.

Na predvečer praznika, mislim, da je bil 1. maj ali dan zmage leta 1946, je mestni ljudski odbor organiziral povorko z baklado. Ljudje so se zbirali pod kostanji pri kopališču, kjer je stala vojašnica. Iz kasarne je prikorakala četa vojakov brez pušk. Na čelo povorke se je postavila godba na pihala. Zraven so se postavili večji fantje z baklami, ki so jih naredili sami. Konzervo ali »piksno«, kot smo ji rekli, so pribili na kak meter dolg kol in jo napolnili z mešanico žaganja in petroleja. Ko se je pričelo mračiti, se je sprevod pričel premikati. Za godbo so korakali vojaki, ki so peli takrat, kadar godba ni igrala. Rada bi pela z njimi, pa pesmi nisem poznala niti jih nisem razumela. Peli so v srbohrvaščini, ki pa sem se je začela učiti šele v četrtem razredu osnovne šole. Za vojaki smo se postavili otroci, a smo jih kmalu prehiteli in korakali po pločniku ob godbi. Zelo rada sem »marširala« ob »plehmuzki«. Ko smo prikorakali na Gorenjsko cesto, so nas na prostoru pred kinom in gasilskim domom pričakali stanovalci Gorenjske ceste in Nove naselbine. Na hišah ob Gorenjski cesti so visele državne zastave in okna so bila okrašena. Sprevod je postajal vedno daljši. Povorka se je zaključila na trgu. Govora midve z Marico nisva poslušali. Nevidna sila naju je vlekla k starim staršem. Mimo Lectarja, Firzagerja in po Žanovem klancu sva bili v trenutku pri Fajfarju. Stari ata nama je odrezal kos kruha, ki je hitro izginil v lačnih trebuščkih. Stara mama je bila huda, ker se ponoči potikava okrog, in naju nagnala domov.

Kadar sva se vračali ponoči iz Grabna domov, naju je bilo zelo strah iti po »Abaciji«, ki ni bila razsvetljena. Bali sva se bele žene, ki naj bi ponoči prežala na ljudi in jih pobijala. O beli ženi sva slišali od odraslih pa tudi od večjih otrok zastrašujoče zgodbe. Vedno sva šli raje domov mimo Kunstlja, zadruge in Kosmača.

Zadnja povorka v taki obliki, kot se je jaz spominjam, je bila leta 1948. V spomin se mi je vtisnil dogodek ob krasitvi oken. Sliko maršala Tita sva sami sneli s stene dnevne sobe. Stalinove slike pa nisva našli. Vsepovsod sva jo iskali in jo končno našli v temnem kotu naše kleti. Lepo sva jo očistili in postavili na okensko polico naše kopalnice. Stalinovo sliko je oče hitro umaknil z okna in podobo možakarja raztrgal. Koščke fotografije smo prav tako skurili v štedilniku kot predtem Hitlerja. Ata nama je povedal, da smo skregani z Rusi. To da sta se skregala Tito in Stalin, naju je začelo skrbeti. Nekaj sem že slišala o strašni atomski bombi, ki jo imajo Rusi. Vojne sem se zelo bala. Čeprav nisem smela hoditi v cerkev, sem vsak večer molila in prosila svojega angela varuha, naj pomaga, da vojne ne bi bilo. Tako zelo sem se bala Rusov, da se mi je večkrat sanjalo, kako me preganjajo. Sanj, kjer so me ujeli Rusi, ne morem pozabiti. Ob spominu na te sanje se vedno nasmehnem. Pri begu naj bi me ujeli, pa sem vojakom rekla: »Malo ponemajem, malo porusajem,« pa so me izpustili, ker so mislili, da sem ruski otrok, saj sem govorila rusko. Kot otrok sem pogosto sanjala o grozotah vojne. Največkrat sem bežala pred padajočimi bombami.

Po selitvi vojnega odseka na Jesenice so vojašnico pod kopališčem podrli. Na prostoru so uredili nogometno igrišče ter vojaški telovadni poligon.

Praznovanj s povorkami in bakladami ni bilo več. Ob prvem maju je godba še vedno igrala budnico. Godbenike je prevažal kamion, ki se je ustavljal na križiščih ulic in tam zaigral.

Prostovoljne delovne akcije

Prva leta po vojni, v obdobju obnove domovine, so se naši starši obvezno vključevali v delovne akcije.

Tudi najina mama se je v okviru ženske organizacije AFŽ vključevala v različne akcije radovljiških žena. Midve z Marico nisva bili veseli mamičinega odhajanja z doma. Komaj se je vrnila k nama in sva se vsako jutro, ko sva se zbudili, veselili njene bližine, že je odhajala od doma in naju puščala sami vse popoldneve. Na srečo je bil vrt poln otrok, ker je bil v hiši vrtec. V igri sva pozabili, da sva sami.

Članice AFŽ so pobirale v predtrški gmajni pločevino med vojno sestreljenega ameriškega letala. Ostanke letala so z vozički vozile na železniško postajo.