Vitomir Gros – posebnež

Gros je z očetom inženirjem Ožboltom Grosom leta 1970 ustanovil podjetje Izdelava turbostrojev. Proizvajali so stroje za sušenje sena in kmetijskih pridelkov, opremljali skladišča, prezračevali … Omenimo knjižico Grosa sina Ventilatorji za sušenje lesa in drugih pridelkov iz 1976, ki je v drugi izdaji izšla štirijezično. V Sloveniji je podjetje registrirano kot Gros, d. o. o., tradicijo nadaljuje sin Samo.

Vitomir Gros je v slovensko javnost vstopil kot eden od junakov demokratizacije in osamosvajanja. Leta 1989 je bil soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske obrtniške stranke, ki se je pridružila Demosu.

Na prvih demokratičnih volitvah je bil izvoljen tako za republiškega poslanca kot za kranjskega župana. Da je Gros premagal komunističnega favorita Aleksandra Ravnikarja, je bilo presenečenje, ni pa bilo naključje.

Gros je vodil kranjski Demos, v katerem so zbrali zmagovito posadko. Organizirali so vrsto predvolilnih prireditev, ki na občinski ravni verjetno nima primerjave v Sloveniji.

Dne 23. januarja je bil debatni večer z Dimitrijem Ruplom, 26. januarja shod Kam greš, Kranj? s 1500 obiskovalci, 30. januarja pogovor z Jožetom Mencingerjem, nato okrogle mize: 9. februarja Narodna sprava, 23. februarja O narodni zavesti, 2. marca Cestna afera, 6. marca Delovna mesta?, 23. marca Slovenci za mejami. Dne 31. marca se je na velikem shodu zbralo več tisoč ljudi. Izvirna prireditev je bil »rekreacijski pohod okoli žice okupiranega Brda« 21. aprila. Nanjo je vabil Vitomir Gros, kandidat za župana. Tek je bil v soboto, ko je veljal volilni molk, zato so na letakih poudarili: »Pohod ob žici okupiranega Brda ni del predvolilnega boja.«

Gros je s svojimi parlamentarnimi nastopi vzbujal veliko pozornost. Najbolj je odmevalo njegovo razdeljevanje banan, ko je bila na dnevnem redu kandidatura Marka Voljča za novega mandatarja slovenske vlade. Dogodek najdemo celo v frazeološkem slovarju slovenskega jezika: »To spominja na nastopaštvo delegata Grosa pred leti, ki je v republiški skupščini delil banane, takratni predsednik dr. France Bučar pa je zaslovel z (neuradno) izjavo: 'Ti meni ne boš afne guncal.'« 

Gros je bil kranjski župan do leta 1998. Tudi ta čas so bolj zaznamovale Grosove posebnosti kot opravljeno delo. Leta 1996 je zaprl kranjsko upravno enoto, ker da država Občini Kranj ne plačuje dovolj visoke najemnine. Mednarodno je odmevalo njegovo nasprotovanje ureditvi nemškega vojaškega pokopališča v Kranju – pri tem je Gros državnega sekretarja kar brcnil v zadnjo plat. Gros je zaviral tudi vstop mednarodnih trgovskih podjetij v Kranj, še McDonald's je v Kranj prišel z zamudo …

Pred volitvami leta 1998 sem skušal analizirati, kako bi določili Grosa, in navedel, da se »o istem predmetu govorec izreka često tako protislovno, da zlepa ne veš, kaj je v resnici njegovo mnenje. Na eni strani npr. o nekdanjih družbenih podjetjih (zahteval je revizijo v 109 podjetjih v družbeni lastnini) trdi, 'da skozi revizijski postopek ni šla čista praktično nobena prijavljena firma ... Kazenski postopki seveda niso bili sproženi, čeprav je bilo nekaj primerov v nebo vpijočih.' Če s tem prekolne socialistično dediščino, pa se v isti sapi puli zanjo, saj je vložil denacionalizacijski zahtevek za več kot sto podjetij na Gorenjskem, saj 'tisto, kar je ustanovila občina (Kranj, op. p.), štejem za občinsko imetje.' Tako človek ne ve, kaj pravzaprav Grosu pomeni družbena lastnina oziroma socialistična dediščina.«

Pred volitvami leta 1998 Grosu ni kazalo slabo. Toda zapletel se je v medijsko vojno z Gorenjskim glasom, proti njemu se je obrnil kranjski kapital (Sava), pa še razkopani Kranj ni bil pravočasno urejen.

Toda tudi po politični izločitvi Gros ostaja prisoten v javnosti. Ko spremljamo njegove intervjuje skozi čas, je vidno, da se vse bolj skuša uveljaviti kot človek, ki vse ve in ima vedno prav – nekako bratski par s Spomenko Hribar …

Vodi vračanje premoženja, ki je bilo zaplenjeno Majdičevim. »Vinko Majdič, moj ded, pa je imel enega največjih vodnih mlinov v avstrijskem cesarstvu v Kranju, iz katerega so naredili eno prvih večjih elektrarn v Sloveniji,« je pojasnil. Pri tem lahko samo občudujemo njegov spopad z občinsko in državno »mašinerijo«, ki ne zmore spoštovati lastnih zakonov in predpisov. Obseg Grosove denacionalizacijske fronte je neverjeten. Leta 2004 je imel »še kakih petsto opravilnih številk za sodne zadeve, ki so v teku. Samih postopkov ne štejem, gre pa za različne zadeve, od denacionalizacije do zadev iz časa županstva.«

Evropsko sodišče za človekove pravice mu je leta 2020 priznalo, da mu je Republika Slovenija kršila pravico do poštenega sojenja. Gre za denacionalizacijski postopek, v katerem je Gros šel do Ustavnega sodišča, ki ga je zavrnilo. Evropsko sodišče pa je dalo prav Grosu ter mu priznalo 1.500 evrov odškodnine in 2.860 evrov sodnih stroškov.

Tako lahko rečemo le, da gre pri Grosu za posebneža v dobrem z zgodovinskimi zaslugami za Slovenijo in Občino Kranj, obenem pa so njegova izzivanja pogosto žal bolj kompulzivno zdraharstvo kot kaj drugega.