Vodita ju dobra volja in želja pomagati

Začele se letošnje krvodajalske akcije po državi in v tej luči smo obiskali zakonca, ki po darovanju krvi spadata v sam vrh kamniških, če ne slovenskih krvodajalcev. Alojz Kuhar je prvič odšel na krvodajalsko akcijo, ko še ni dopolnil 18 let. Takrat so ga odslovili in ga prijazno povabili, naj se vrne čez tri mesece, ko bo polnoleten. Vrnil se je in odtlej se vrača večkrat na leto, v najbolj aktivnih časih je kri daroval prav vsak mesec. Nabralo se je 180 darovanj (krvi in plazme) in čeprav je pri skoraj 67 letih že presegel zgornjo starostno omejitev, bo na prvo krvodajalsko akcijo, ki bo marca v Kamniku, še šel. »Jaz imam še namen darovati kri, če jo bodo vzeli,« pravi in hitro izračuna, da je v svojem življenju daroval že devetdeset litrov krvi. »Približno toliko, kot me je skupaj,« se pošali. Je pa tudi nosilec prav posebnega rekorda – pred leti, ko je še zelo aktivno hodil na darovanje plazme, jo je v enem letu daroval kar enajstkrat.

Za darovanje krvi je navdušil tudi ženo Marijo, tedaj še dekle. Sprva je imela zadržke, potem pa je tudi ona postala redna krvodajalka in na prihodnji krvodajalski akciji bo kri darovala že stotič. »Osrečuje me, da lahko nekomu pomagam. Pred leti me je predramila tudi sodelavka, katere mož je zbolel za rakom. Dejala je, da so potrebovali sto krvodajalcev, da so dobili dovolj plazme za eno operacijo. Zakaj ne bi pomagala, če lahko?« pravi Marija.

Padla mu je v naročje

V teh letih, odkar darujeta kri, se je nabralo veliko zgodb. Alojz ne bo nikoli pozabil svojega čisto prvega darovanja na Zavodu za transfuzijsko medicino. »Bil sem mulček, star 18 let, in pred vrati sem čakal na odvzem krvi. Pa pride ven zelo visoka ženska, pred mano omedli in mi pade direktno v naročje. To je bil šok. Prvič prideš na darovanje in nekaj takega doživiš.«

Ni se prestrašil in k sreči ni imel ne takrat in ne kdaj kasneje kakšnih fizičnih težav po darovanju. Zato se je tako na lokalne akcije kot na Zavod za transfuzijsko medicino redno vračal. Tako redno, da so se s tamkajšnjimi zaposlenimi že dodobra poznali in poklepetali tudi o tem, kje rastejo gobe in kam gredo na dopust. »Dovolili so mi, da sem parkiral neposredno pred stopnicami, ali pa so me spustili kar na njihovo dvorišče. In ko sem jih prišel pozdravit, so mi vedno stisnili v roke malico za s seboj,« se spominja njihovega lepega odnosa. Manj lepe spomine pa imata tako on kot Marija na odnos nadrejenih, ko sta bila še delovno aktivna, saj sta se morala ves čas boriti, da so jima priznali ure, ki so pripadale krvodajalcem. »Nekoč pa sem rekla nadrejenemu, da ga bo morda, če bo zbolel, rešila prav moja kri. In od tedaj ni bilo več težav,« pove Marija. Ob tem oba poudarita, da so bonitete zadnja stvar, ki bi ju vodila pri tem plemenitem dejanju. Na vprašanje, zakaj to počneta, je njun odgovor preprost: »Iz dobre volje in notranjega zadovoljstva. Lepo je, ko pomisliš, da si nekomu pomagal.«