Vojna je, a živijo dalje

Omenjeni program je bil namenjen pedagoškim delavcem ter strokovnjakom in študentom iz poklicev pomoči ter željnim novega znanja. Spremljale so ga tudi delavnice za ukrajinske družine, ki živijo v Sloveniji. V Kranj so prav v ta namen povabili tudi soustanoviteljice umetnostnega projekta oziroma festivala CUTOUT ​Collage Art Project iz Kijeva. Annete Sagal, Katya Syta in Olha Syta so mlade ukrajinske umetnice kolaža, ki razmere, v katerih živijo, poskušajo iz dneva v dan reflektirati in ustvarjati nekaj boljšega in lepšega zase in za skupnost. V Kranju so tako dobile priložnost, da svoje znanje o (samo)pomoči z umetnostjo delijo tudi v našem prostoru.

Mi smo se z njimi pogovarjali o umetnosti in kolažu kot likovni terapiji ter festivalu, ki ga ustvarjajo.

Še prej pa smo Marušo Štibelj, umetniško vodjo Festivala KAOS, povprašali, kako je prišlo do sodelovanja. Izvedeli smo, da so že pred dvema letoma povabili CUTOUT in njegove umetnike k razstavljanju v kranjski Mergentalerjevi ulični galeriji v sklopu Festivala KAOS, a zaradi začetka vojne takrat ni bilo mogoče pripeljati analognih del, zato so dela natisnili v okviru ulične razstave. Štibljeva je zelo vesela, da so letos lahko razstavili njihova originalna dela, še posebno pa, da so se povabilu na obisk odzvale naše sogovornice, predvsem ker je bila njihova pot iz Kijeva do Kranja kar naporna.

»Letališče pri nas je zaprto, tako da smo se v Varšavo odpravile z avtobusom, kar je trajalo dobrih 16 ur. Na meji smo stale šest ur, saj so vse pregledovali. Iz Varšave pa smo potem poletele v Slovenijo,« so začele svojo pripoved Ukrajinke in humorno dodale, da je umetnost pripotovala z njimi v prtljagi. Vse tri so namreč tudi kolažistke, umetnice, ki se izražajo skozi kolaž. Ob tem je Katya Syta poudarila, da je njihova naloga, da popularizirajo kolaž v Ukrajini kot vrsto umetnosti, ne le kot eno od tehnik umetnosti, ter da svet spozna ukrajinske umetnike kolaža.

Kako so se spoznale

Annete Sagal se je s kolažem ukvarjala zlasti zase. »Na Instagramu sem spremljala mednarodne umetnike kolaža, nisem pa poznala nikogar v Ukrajini, ki bi se ukvarjal z njim,« je povedala. Brskala je za ukrajinskimi umetniki kolaža po spletu, a ko ni našla nikogar, je na Instagramu odprla spletno skupino Kijev Kolaž (kyivcollage), kjer zdaj deli dela različnih umetnikov kolaža in tako ustvarja skupnost. Na ta način je spoznala tudi Olho in Katyo Syta. V tistem času je Katya ravno razstavljala v muzeju v Kijevu in je Annete povabila na odprtje. Beseda je dala besedo in odločili sta se, da bosta skupaj razstavljali. A projekt je prerasel prvotne okvire in se razvil v festival CUTOUT z razstavami, delavnicami, performansi ... in postal prvi festival sodobnega kolaža v Ukrajini. Potekal je junija 2021, gostila sta ga muzej zgodovine v Kijevu in Galerija RA. Katya je dodala, da jim je festival uspelo organizirati v treh mesecih, ne da bi imeli zanj proračun, odziv nanj pa jih je res presenetil. »Ljudje so bili na začetku skeptični in so mislili, da bo šlo le za neke zlepljene papirje, potem pa so videli razstavljena dela v muzeju in galeriji in jih je prepričalo.« Razstavljali so mednarodni in ukrajinski umetniki, pa tudi zmagovalci poziva, novi umetniki. Festival so ponovili lani, vmes pa so umetnice v Kijevu odprle še umetniški studio in s tem je njihov projekt dobil stalno mesto, skupina ljudi okoli njega pa raste.

V nadaljevanju smo izvedeli, da izhajajo iz različnih okolij in niti niso vse študirale umetnosti. Olha ustvarja kolaže komaj zadnje leto, medtem ko izhaja s področja financ, študirala je tudi kuratorstvo, ima izkušnje z menedžmentom umetnikov in njihovih del. Katya je edina, ki je študirala umetnost in jo doma poznajo kot sodobno umetnico kolažev. Annete pa je študirala kulturologijo in je certificirana kot umetnostna terapevtka. Katya velja tudi za avtorico mojstrskih tečajev terapevtskega kolaža in začetnico oz. utemeljiteljico nove smeri v umetnosti kolaža – čustvenega in filozofskega kolaža.

Zakaj ravno kolaž

Katya in Annete pravita, da sta se v življenju znašli v nekem težkem obdobju, Annete se je na primer spopadala z depresijo, ko sta odkrili, da je ustvarjanje kolaža lahko zelo terapevtsko. Katya nanj gleda s perspektive filozofije: »Vzameš elemente, ki so ti všeč, in ustvarjaš svojo sliko, ki ti je všeč. Situacijo lahko spreminjaš. Lahko si graditelj svojega okolja.« Annete pa je že bila multimedijska umetnica, ko je odkrila umetnost kolaža. Zdaj področji združuje v svojih umetninah. Dodaja tudi besede. Olha pa ustvarja, ko se počuti pozitivno, ko čuti strast – in na ta način izrazi svoje počutje.

Učinek vojne

»Seveda je, a živimo dalje,« je bila kratka Katya.

»In da, tudi turiste najdemo v Kijevu,« je poudarila. »Večina jih meni, da imajo mesto in ljudje sedaj neki poseben 'vibe'. Prej so ljudje prihajali zaradi dobre hrane in lepih žensk, zdaj odkrivajo, da nas je vojna spremenila in da je mesto dobilo neko globino.« Prebivalci ne razmišljajo več o prihodnosti, živijo za trenutek, v sedanjosti. Ozračje samo je bolj nabito s čustvi, v izbranih stvareh je več strasti. »Živimo, kot da gledamo zadnji sončni vzhod ali zahod. Ko te enkrat doleti nekaj takega, postanejo ljudje pomembni. Ne lotevamo se več stvari kar tja v en dan …« Da so končno spoznali, kdo so in da imajo lastno kulturo, svoj jezik, pomen omenjene globine razume Annete. »Tako rekoč na novo odkrivamo svojo glasbo, tradicijo, kulturo – in smo navdušeni.«

Olha: »Prej smo razmišljali, da če danes nečesa ne storimo, bom jutri, naslednji teden ... Imamo vojno, časa ni več, če tako rečem, in moramo stvari, ki smo se jih namenili, narediti takoj, zdaj. Precej drugače gledamo in se odzivamo na uresničevanje lastnih sanj in idej.«

Katya je še dodala: »Zdaj vemo, koliko je vredno življenje. Ne moreš niti razložiti. Vidiš, čutiš. Drobnih težav ni več …«

»Zakaj pa niste odšle?« smo bili neposredni. Takšen je bil tudi Katyin odgovor – neposreden in brez olepševanj: »Zato, ker … kdo bo pa ostal …«

... če vsi odidejo, obvisi v zraku neizrečeno.